Skozi Pekel

Lepa sončna nedelja se je ponujala in tako sva se s Patricijo zmenila, da ona vzame avtomobilska kolesa, jaz pa pot pod noge ... In sva se zapeljala do Borovnice in nato zagrizla v nedrje samega Pekla.
Sonce je prodiralo skozi oskubljene veje in jih dražilo, da so napenjala svoje slabotne popke. Voda se je pretakala vedno glasneje in padala vedno globlje ... Množica obiskovalcev je dala vedeti, da hodiva v napačno smer, a se za to nisva kaj preveč vznemirjala. Verjetno sva izgledala kot turisti s poševnimi očmi, ki imajo pred očmi le fotoaparate in kamere. Tudi sama sva bila opremljena z zmogljivejšim fotoaparatom, ki je ostal v avtomobilu zaradi praznih baterij, Patricijina trotlziherca je zdržala nekako do pol poti, nato je tudi izdihnila, tako da sva bila primorana napolniti svoja moderna mobilna aparata. No, sam sem se ob tem naučil tudi njegove uporabe.
Soteska, čeprav imenovana Pekel, je razkrila vso neverjetnost, umetnost in mogočnost narave, kateri je čkovek dodal nekaj uhojenih in neuhojenih steza, kakšne stopnice, z verigo priklenjene lestve in v nedrja skalovja zabite kline. Manjkala ni celo piknik mizica ob prelepem tolmunu nekje sredi skalovja, prav primerna za kakšne spomladanske zaljubljence, da se malce ogrejejo. Da ne bo pomote: midva sva se ogrevala vsak po svoje, skakajoč in plezajoč po skalcah v bližini slapov, ki jim kar ni bilo videti konca.
Volja naju je kljub popolnem pomanjkanju kondicije gnala do konca in naprej. Tudi ko se je pot začela izgubljati (ob koncu zime pač ni pričakovati, da bo uhojena), sva sledila zbledelim markacijam. Šele zadnji del poti je razklival vso lepoto mogočnih slapov in vijugastih poti po z listjem pokritih skalah.
Končno sva prispela do "vrha". Mirna gozdna planota se je izgubila proti Logatcu, še mirnejši potoček se je zajezen igral z žarki sonca. Majhna hiška, skrita v bregu, je kar vabila k raziskovanju nepojasnjenih spletov okolice. Tu ni bilo treba besed, dovolj je bil pogled in oba sva pomislila na isto ... a že se je pot razširila v široko cesto, ki je dajala še sumljivejši vtis. Na ovinku sveče, pa ne katerekoli, prave baterijske, ki po navadi utripajo, kadar so cele in baterije delajo. Pri teh ni bilo nič od tega. A zakaj sveče na tem mestu? Medvedi? Dogodki v hiški?
Rajši sva se obrnila in se po drugem bregu vrnila v sotesko, na katero je že legal prvi popoldanski mrak, ki ga je dodatno spodbujalo vedno bolj oblačno nebo. Listnata pot se je nagibala vedno bolj v strmino, ki se je končala na "rtu", podobnem odskoku kakšne smučarske skakalnice. Tresočih se nog sva zlezla na vrh, imenovan Hudičev zob, kjer se je spet odkril čudovit pogled na neznani košček Slovenije vse tja do Kamniško-savinjskih alp. In strahljiv pogled v sotesko ter na piknik mizo pod nama, kjer si je par ravno oddihoval (namig zgoraj!). Vseeno sva se opogumila in se spustila ter s tem pripomogla paru, da je nadaljeval pot. Mlada družina mu je sledila, še niže je mamica poučevala (svoja) svetlolasa sinova, ki sta si bila podobna kot jajce jajcu, da se počaka ob robu poti, ko se nekdo spušča po stopnicah, pritrjenih v skalni greben. In tako sva sklenila krog pri začetnem prizoru, stranskem slapu, ki je elegantno padal po z mahom obloženimi skalami. Malo niže je nekdo v salonaricah, verjetno po preobilnem kosilu v bližnji restavraciji, preizkušal fotografske sposobnosti svojega mobilnega aparata (torej nisva le midva igrala poševnookih!), na drugi strani se je v brezpotnem bregu s pomočjo pohodnih palic naprezalo mlado bitje, ki je na izhodišče prišlo le malo za nama.
Takle dogodek po zimskem spanju prav prija, da te malo zbudi. Hvala tudi Patriciji za družbo, predvsem pa za smeh in tišino, ki sva ju izmenjavala tekom poti.
P.S. Tudi nekaj fotk je stisnila njena roka ...