Don Boskove stvari: hodulje
Imava leseno telo. Narejeni sva iz dveh dolgih in ozkih palic. Vse življenje sva zabavali fante iz oratorija. Generacije in generacije otrok se je z nama naučila hoditi pol metra nad zemljo. Z nama so se sprehajali v svojem malem svetu kot pravi velikani. Don Bosko naju je dal narediti pri najboljšem lokalnem mizarju in plačal je celo v naprej. V mizarski delavnici sva sanjali o svetu zabave. Gledalce. Ploskanje. A sanje so se kmalu razblinile. Znašli sva se v rokah stotine otrok, katerih edina želja je bila igra in zabava. Jemali so nama moči. Družbo so nama delali obroči, keglji, žoge, vrvi, vreče in ostali predmeti za prosti čas. Čeprav sva se don Bosku upirali, se je dotaknil najinega lesenega srca. Prepričal naju je že s pogledom. Kako bi mogli zavrniti igranje z njegovimi malimi delavci? Vsi so morali delati več kot 12 ur na dan za bedno plačilo. Sva se pač prilagodili položaju. Čez nekaj mesecev sva doživeli krizne selitve. Ker don Bosko ni mogel najti stalnega pros...