Moje življenje

Po dolgih, dolgih letih sva se z bratom končno domenila, da se odpraviva na bele poljane. Seveda se je Dejan začudil, ko sem se prikazal na domačem pragu, ker je razumel, da sva se menila za drug teden. V njegovem stilu pač ... A kljub temu sva se odpravila na kratko pot do kabinske gondole v Žekovcu, ki pelje na Golte. Megla in polno parkirišče sta naju streznila, da bo pač gneča povsod in bolj kisla smuka ... Začelo se je pri čakanju na gondolo. Čas sva si krajšala z ogledom zame novega zemljevida smučišča. Seveda nisem kaj prida poznal, zato mi je bratko vse razložil, predvsem tiste vmesne postaje, kjer bova lahko na toplem počivala ... A zemljevid mi vseeno ni dal miru. Deloval je čudno že zato, ker je bil posnetek narejen sredi poletja, torej je bil bujno zelen in čez to narisane proge ... po moje bi moral biti posnetek zimski, da človeka malo spodbudi k smučanju ... tiste proge bi lahko tudi s črno narisali ... Končno smo se strpali v gondolo, kakih 50 po številu, in odbrzeli...

Iz don Boskovega cvetnika Na kratkem postanku v Genovi leta 1872 je don Bosko opravil in sprejel razne obiske. Med drugim se je namenil obiskati kanonika Frančiška Ampugnanija, ki je tedaj prebival v Marassiju in pomagal don Bosku pri nakupu zavoda v Alassiju. Don Bosko ga je vprašal: »In kaj boste počeli sedaj?« »Jaz … nič! Počival bom!« »Kako? Počivali boste? Vi, ki ste zdravi in mladi? Ali ne veste, da duhovniki počivajo v nebesih? In da bomo dali obračun Gospodu za vse, kar nismo naredili in izgubljali čas?« Kanonika so te besede tako zadele, da ni vedel, kam bi se obrnil in pobegnil. Naslednji dan se je vrnil v prenočišče in prosil don Albera, naj ga zadolži za igranje, poučevanje glasbe ali pridiganje: »Saj mi je don Bosko povedal strašne besede!« (prim. Memorie Biografiche, X, 367)

V petek, 15. januarja, so salezijanci iz Dominikanske republike končno uspeli priti do svojih sobratov na Haitiju. Že prej smo izvedeli, da so v potresu umrli trije salezijanci, starejši sobrat pomočnik in dva salezijanca študenta ter več kot 500 učencev in dijakov v salezijanskih šolah, a število še raste … Skupina salezijancev jev glavno mesto Port-au-Prince prispela z vojaškim helikopterjem. Najprej so med ruševinami prišli do skupnosti »Sveti Janez Bosko« v Eram, ki jo je potres najbolj prizadel. »Prevladala je tišina, bolečina in žalost«, so sporočili štirje salezijanci. Dijaki in učitelji še vedno ječijo, ujeti pod ruševinami! V času potresa se je večina nahajala v prvem nadstropju trinadstropne stavbe, ki se je spremenila v goro ruševin. Tudi tukaj so ljudje že pobrali in pokradli vse, kar se je dalo … Tudi druge skupnosti v Port-au-Princu so v podobnem položaju. Salezijanci večinoma časa preživijo na dvoriščih, spijo v avtomobilih ali na prostem. Skupina je našla tudi inšp...