Na Golteh

Po dolgih, dolgih letih sva se z bratom končno domenila, da se odpraviva na bele poljane. Seveda se je Dejan začudil, ko sem se prikazal na domačem pragu, ker je razumel, da sva se menila za drug teden. V njegovem stilu pač ... A kljub temu sva se odpravila na kratko pot do kabinske gondole v Žekovcu, ki pelje na Golte.
Megla in polno parkirišče sta naju streznila, da bo pač gneča povsod in bolj kisla smuka ... Začelo se je pri čakanju na gondolo. Čas sva si krajšala z ogledom zame novega zemljevida smučišča. Seveda nisem kaj prida poznal, zato mi je bratko vse razložil, predvsem tiste vmesne postaje, kjer bova lahko na toplem počivala ... A zemljevid mi vseeno ni dal miru. Deloval je čudno že zato, ker je bil posnetek narejen sredi poletja, torej je bil bujno zelen in čez to narisane proge ... po moje bi moral biti posnetek zimski, da človeka malo spodbudi k smučanju ... tiste proge bi lahko tudi s črno narisali ...
Končno smo se strpali v gondolo, kakih 50 po številu, in odbrzeli v hrib. Megla je začela spreminjati barvo, zato sem optimistično napovedal sonce, česar mi bratko seveda ni verjel. Ko smo prišli do zgornje postaje, se je ta kopala v soncu, kakor tudi celotne Golte. Še nikoli nisem videl tako lepega razgleda na vse strani: jasno nebo brez sledi oblaka, doline okrog in okrog pa debelo pokrite z morjem megle. Le še vrhovi Savinjskih alp so se ponosno vzpenjali iz megle in ozaljšano kraljevali daleč v ozadju ...
Kaj kmalu se je izkazalo, da sta potekali kar dve tekmovanji vseh mogočih kategorij ne vem katerih reprezentanc, zato je bila večina ljudi ali na štartu ali na cilju, še več vmes ob progi, le po progi so se spuščali  eden za drugim. Kakšna potrata časa in prostora ... Zato pa so bila ostala smučišča zadovoljivo obiskana in torej pretočna. Ob tem sem tudi hitro spoznal, kako kratke so proge, tako da sva se z bratkom zedinila, da je bil tisti zemljevid v dolini gotovo v merilu 2 : 1. Namreč zemljevid sam se je zdel enkrat večji kot pa potem pogled na smučišča na Golteh ...
A sonce in sneg sta bila odlična, zato sva se vozila tako po progah, enkrat tudi izven, za kar sva si zaslužila grajo uslužbenca, ki pa ni nanizal čisto točnih dejstev glede prekrškov ... ker ima bratko tam gori tudi poznane sošolce-skoraj uslužbence, sva kasneje ugotovila, da se dotični uslužbenec odvaja od kajenja, zato je na splošno tako zadirčen ... to je le huda sprememba za človeka in zato mu sploh ne zamerim. No, mogoče malo, ker so tako ali tako vsi vozili po tistem delu izven proge, a uslužbenca ni bilo več na spregled. Verjetno je s svojo malico, ki jo je mimogrede imel s seboj v prozorni vrečki, zadovoljil svoj dnevni odmerek ...
Krepko sva izkusila tudi razliko med zgoraj in spodaj, saj je ena proga segala v meglo. Takorekoč v trenutku se iz sončnega in toplega področja spustiš v megleno in zato skoraj temno luknjo, kjer ti hitrost ohranja le še ostri mraz, ki ti zarine skozi vse pore in odprtine, koder so se še ravnokar prelivali topli sončni žarki ... Proge v tej megli tako ali tako ni bilo moč kaj prida videti!
Tako kot so tekmovalci tekmovali v pozno popoldne, sva tudi midva brusila desko in smuči skoraj do konca. Oni kvalitetno, midva kvanitetno ...
Ni kaj, eden redkih veselih dnevov brez vkopljenih misli, ki vsakega privezujejo na svoj tir življenja ... Bog ve, čez koliko let se bo ponovil?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci