DB stvari: Harmonika
Za tiste čase sem bila odlična
harmonika. Moj lastnik je bil ulični godec, ki pa me je zapustil zaradi nove.
Znašla sem se v kotu neke trgovinice, skupaj z drugimi starimi inštrumenti.
Nekega novembrskega jutra pa si
me je nekdo ogledal in cena je bila kmalu dogovorjena: samo 12 lir!
Moj novi lastnik je postal mlad
duhovnik, ki so ga klicali don Bosko. Popravil me je in že naslednji dan sem se
znašla med njegovimi rokami ter izvajala vesele melodije za njegove fante, ki
so se mi z velikim navdušenjem pridružili s petjem. A sreča, ki sem jo sanjala
in je postajala resnična, je bila kratkotrajna.
Začela sem razpadati, zato sem se bala najhujšega. Nekega dne je don Bosko od bogvekje privlekel prenosne
orgle. Seveda so bile boljše od mene, saj so si lahko zapomnile nekaj
bogoslužnih pesmi: Tantum Ergo, Ave Maria ...
Pogreznila sem se v temno tišino, v zapuščeno življenje,
na katero smo obsojene stare harmonike. A to niti ni bilo najhujše. Bolj so me boleli ošabni pogledi prenosnih
orgel. Kako rada bi jim zabrusila, da je njena glasba mehanska in brez duše, ki
izvaja zvoke le na povelje ene same ročice! Nadaljevale so z britjem norcev iz
mene, kot to pač počnejo prepotnetne prenosne orgle.
Zaprli so me
v neko omaro, kjer se je na meni nabiral samo še prah. Minevali so tedni, ko
sem se zavedla, da ni več slišati monotnih orgelskih melodij. Nekega dne sem z
začudenjem opazila prihod skupine fantov, ki so prinesli orgle, jih odložili k
meni in odšli. V tistem prašnem kotu omare sva si obe zastavljali isto
vprašanje: kdo bo spremljal fante pri petju? Menda ne bodo nehali prepevati
zaradi najinih inštrumentalnih prepirov?
Kmalu se je
zaslišalo petje. Seveda, fantje so prepevali ob spremstvu klaviatur!
Pozabili sva na razprtije in sklenili premirje. Končno
sva čutili ponos, da sva bili, čeprav v različnih obdobjih, »duši oratorija«. Obe sva
namreč večkrat slišali don Boska, ki je ponavljal: »Oratorij brez glasbe je kot
telo brez duše.«
Suhi, že dve leti čakam na nova "spletkarjenja"...
OdgovoriIzbriši