Moje življenje

Že več kot stoletje skrbim za miren počitek grobov. Klena in elegantna steberna ograja sočutno varuje in spoštuje večni počitek plemenitašev, ki jih ponazarjajo marmornati kipi ter navadne grobove najbolj ubogih, kjer je zapisana le župnija njihove smrti. Težka vrata so se odprla samo za sprevode žalujočih, oblečenih v črnino in vzdihujoče v solzah. Edini hrup se je slišal le ob zasipanju krste, ko je gruda padla nanjo. A bolj kot starodavni napisi se mi je vtisnil v spomin dogodek neke nekega nedeljskega jutra. Preteklo je že kakih 15 let, ko v mojo sveto zemljo niso pokopali nikogar več. Hrumenje glasov, ki se je vedno bolj bližalo, me je predramilo iz žalostnega sna. Napelo sem ušesa in oči: množica se mi je bližala. Zarjavela vrata so se odprla s tožečim cviležem in stotine malih stopal me je dobesedno pohodilo. Tekali so med grobovi po opuščenih stezicah, se zasledovali, skakali in se skrivali za nagrobniki. Otroci, najstniki, mladi. Naenkrat je vik in krik ponehal in nastala je g...

Za strokovno in duhovno podobo hvala Urošu, Franciju, Irini in Arsenu, za družabni pridih podob pa prav vsem, med njimi tudi Mariji, Bistri, Janezu in Roberti.

Te dni sva z Jožetom odšla pripravit lukoransko rezidenco za poletni oddih. Poleg vseh tekočih opravil in popravil sva ugotovila, da je hiša še kako živa, saj se v njej vedno kdo najde, če ne domači upravitelj Mario, ki je mimogrede ustvaril pravo mojstrovino pred hišo, pa pajki in mravlje … a na najino čisto običajno pričakovanje in nejevero mnogih drugih je Jože pridelal tudi težko prigarani krompir. Ta seveda ne bo dočakal prvih gostov, saj sva ga po naporni pripravi hiše z veseljem spekla, obogatila in … pojedla. Prijeten oddih vsem, ki ste si rezervirali Lukoran, ostalim pa več sreče drugo leto :)

Lepo je imeti prijatelje, ki imajo prijatelje. Tici in Luka, hvala za informacijo o pesmi s koncerta PJ v Križankah. Njen naslov je Göta (hkrati je tudi ime ene izmed vasi na Ferskih otokih). Avtorsko delo umetniškega vodje Pedra Karlssona pa iz ust PJ zaledeni kri po žilah. Spodnja primerka sta lahko le prodorna žarka, ki pričata o tem, kako se to sliši iz 50 grl …

Leto je naokoli in spet smo se dobili Peter 2 , Janez in Marko 2 . Bogu smo se zahvalili za dar salezijanskega poklica in vztrajnost tudi po tolikih letih, ko vse stvari vedno bolj dobivajo oznako kratkih rokov … Smo pač generacija, ki se ji nasprotuje in tudi to nas drži pokonci. Da tega ne bi pozabili, smo izkusili tudi tokrat. Po oddihu in kramljanju v prijetni senci ob bazenu smo se podali do verženske salezijanarce na piknik. Čeprav je Janez obljubljal bogat izbor žarnih jedil, pa v vsej veliki verženski ustanovi ni in ni našel za to priložnost rezerviranih zalog niti doklical odgovornih mož, da bi jih povprašal o tej težavi. Seveda mi ne bi bili mi, če v tem ne bi videli zarote, ukane, prevare … Našla se je le skodela dobro opacanega mesa in s tem smo se podali v gorice, v upanju, da nas bodo tam presenetil kakšen sobrat s pečenjem in postrežbo. A bolj ko smo se bližali trtam, bolj je mrlo upanje na kaj takega. Izpod brega se ni ne kadilo ne dišalo in vrata salezijanarce...