Srečanje generacije GŽ'92
Leto je naokoli in spet smo se dobili Peter2, Janez in Marko2. Bogu smo se zahvalili za dar salezijanskega poklica in vztrajnost tudi po tolikih letih, ko vse stvari vedno bolj dobivajo oznako kratkih rokov … Smo pač generacija, ki se ji nasprotuje in tudi to nas drži pokonci. Da tega ne bi pozabili, smo izkusili tudi tokrat. Po oddihu in kramljanju v prijetni senci ob bazenu smo se podali do verženske salezijanarce na piknik. Čeprav je Janez obljubljal bogat izbor žarnih jedil, pa v vsej veliki verženski ustanovi ni in ni našel za to priložnost rezerviranih zalog niti doklical odgovornih mož, da bi jih povprašal o tej težavi. Seveda mi ne bi bili mi, če v tem ne bi videli zarote, ukane, prevare … Našla se je le skodela dobro opacanega mesa in s tem smo se podali v gorice, v upanju, da nas bodo tam presenetil kakšen sobrat s pečenjem in postrežbo.
A bolj ko smo se bližali trtam, bolj je mrlo upanje na kaj takega. Izpod brega se ni ne kadilo ne dišalo in vrata salezijanarce so bila trdno zaklenjena. Lotili smo se tega, kar smo imeli in spet se nam je razveselilo srce, ko smo bili priča majhnemu čudežu: tista skodela je vsebovala ravno toliko najboljšega mesa, da smo se več kot najedli in še je ostalo! Tako smo se spet majčkeno potolažili in vzeli nazaj etikete »goveda«, ki smo jih navesili vsem morebitnim zatiralcem naše generacije. Rešitev je prišla kmalu kar po mobitelu, da je nekdo po nesreči zamenjal pripravljene sestavine za svoj piknik …
Sledil je dolg in zapleten postopek obiranja sobratov za naslov »inspektorabile«. Da smo si tudi mi zelo različni, se je pokazalo prav v tej debati. A to nikakor ni naša slabost, ne nasprotnikova prednost, saj se je vse zaključilo v »svetem trojstvu« in niti na Svetega Duha nismo pozabili. Smo bili pa zato precej bolj sklepčni, kje in kako praznovati našo okroglo obletnico prihodnje leto …
Komentarji
Objavite komentar