Don Boskove stvari: pokopališče

Že več kot stoletje skrbim za miren počitek grobov. Klena in elegantna steberna ograja sočutno varuje in spoštuje večni počitek plemenitašev, ki jih ponazarjajo marmornati kipi ter navadne grobove najbolj ubogih, kjer je zapisana le župnija njihove smrti.

Težka vrata so se odprla samo za sprevode žalujočih, oblečenih v črnino in vzdihujoče v solzah. Edini hrup se je slišal le ob zasipanju krste, ko je gruda padla nanjo.

A bolj kot starodavni napisi se mi je vtisnil v spomin dogodek neke nekega nedeljskega jutra. Preteklo je že kakih 15 let, ko v mojo sveto zemljo niso pokopali nikogar več. Hrumenje glasov, ki se je vedno bolj bližalo, me je predramilo iz žalostnega sna. Napelo sem ušesa in oči: množica se mi je bližala. Zarjavela vrata so se odprla s tožečim cviležem in stotine malih stopal me je dobesedno pohodilo. Tekali so med grobovi po opuščenih stezicah, se zasledovali, skakali in se skrivali za nagrobniki. Otroci, najstniki, mladi.

Naenkrat je vik in krik ponehal in nastala je globoka tišina. Sladek in globok odrasli glas jim je izrekel dobrodošlico. Bil je mlad duhovnik, ki je nadaljeval o Bogu Očetu in njegovi dobroti. Na ustnicah se mu je spletal nasmešek in veselje je lezlo v besede. Kako ne bi pomislilo na mnoge duhovnike, ki so tukaj opravljali obrede, odeti v črne parametre in žrebali žalostne molitve.

Ves dopoldan so noge teh malih tlačile divje raslo travo in skoraj plesniv kamen. Njihovo kričanje je napolnjevalo prostor kot simfonija. Duh smrti je izpuhtel in prvikrat sem okušalo naval praznovanja: skoraj bi zaplesalo s svojim starim stebriščem.

Iz zgodovine

V nedeljo, 25. maja 1845, je don Bosko svoje fante, ki so se zbirali v vedno večjem številu, paljal na pokopališče sv. Petra v vezeh. Zgradili so ga zunaj mesta leta 1777, od leta 1829 pa na njem niso pokopali nikogar več. Upal je na začasno ureditev prostorskega problema, a so oblasti prepovedale zbiranje na tem kraju in don Boskov oratorij je po raznih krajih nadaljeval "romarsko" pot od nedelje do nedelje.

A trajalo je le malo časa. Vrvež veselja je preglasilo jezno kričanje župnijske gospodinje. Iz župnišča ob meni je privihrala z napol nadeto čepico in se postavila z rokami v bok skupaj s nekim dekletcem, psom, mačkom in vsemi kokošmi, ki so ji sledili. Izgledalo je kot začetek vojne.

Mlad duhovnik, vsi so ga klicali don Bosko, jo je skušal pomiriti, otroke je spravil v cerkev, jim pripovedoval svetopisemske zgodbe in z njimi zmolil rožni venec. Ob koncu jih je povabil naslednjo nedeljo, zopet name.

Tako sem tudi samo težko pričakovalo nove nedelje, ko so se mladi začeli zbirati ob mojih starih vhodnih vratih. Na njih je visel napis mestnih oblasti: »Prepovedano!«

Zopet sem se pogreznilo v umirajoč spanec, a v sebi nosim spomin na tisto nedeljo, ko sem spoznalo, kaj pomeni beseda »vstajenje«.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, giugno 2011)