Moje življenje

Africa Africa … can you feel the rithem? O ja, v takem vzdušju ga začutiš. Dan je bil dolg. In za piko na i so poskrbeli domačini. Za nekatere prvič,  druge drugič, nekateri pa več ne štejejo, kolikokrat so že obiskale te krasne slapove. Za kanček misterioznega vzdušja je poskrbela prava savanska pot z visoko travo, tako visoko, da ne vidiš čeznjo. In ko sem zaslišala šumenje v neposredni bližini, se je Cobi pošalil, da na nas čaka lev. Ha ha ha, zares dobra šala! Ne! In na koncu poti Raj. Pravi afriški raj, z veliko začetnico. Tam bi sedela še najmanj dve uri več, če nas ne bi pregnal mrak. Pred nami je bila velika stena, po dolžini približno 25 metrov in po višini malo več kot 10. Po njej je tekla voda. Spodaj jezero. Tišina. Kraj, kjer ima človek čas za razmišljati. In ko bi se že hotel malo poglobiti vase, ti misli preglasijo afriški bobni. Nisi potreboval veliko, pa si bil že delček zgodbe. Izgubil si nadzor nad nogami. Same so te popeljale v pravem afriškem gibanju do g...

Popolnoma utirjeni v tukajšnje življenje, brez kakršnih koli bolezenskih znakov (kar dokazujejo že na pol prazne steklenice zdravilne pijače : ), je za nas in za dekleta iz internata napočila težko pričakovana sobota, ko se ni treba učiti ne njim ne nam … Kristina in Jana sta se z vso strokovnostjo spopadli s prinešenimi zdravili, opravili pa sta tudi prvo afriško »prakso« Pregledali sta nekaj deklet s kožnimi boleznimi, jih sčistili in predpisali mazila. Po pripovedovanju o krastah in gnojnih ranah smo pri kosilu komaj požirali … Pavel se je kot pravi črnogorski športnik odpravil s štirimi žogami na igrišče in tam ostal praktično cel dan. Pravi salezijanski duh, ni kaj! Mateja, Maja in Eva pa so v delavnici pomagale »izšivati« razne vzorčke in risbe na kartonih. Kdor pozna obnašanje deklet iz lanskega leta, ne more verjeti. Zgodil se je čudež! Brez kričanja, brez prerivanja, pretepanja, kradenja, zbadanja, rivalstva in še bi lahko našteval. Tako mirno in zagnano so izdeloval...

Hisni ljubljencki ... Vecerna zabava

Pot do Mozambika je hkrati dolga in kratka. Dolga zato, ker sem bila tu že najmanj 14 dni prej, le še fizično se je bilo potrebno prestaviti sem. Ko pa enkrat že sediš na letalu, je to to. In da ne omenim poti z letališča iz Maputa do Namaache. Če bi bila priključena na aparat, kjer bi kazalo bitje srca, bi bilo zelo očitno, kaj se je dogajalo. Ko sem videla staro, še vedno postrani stoječo modro tablo z umazano belim napisom Namaacha, ko je smernik (je to pravilna slovenska beseda?:), »žmigovc« po domače, posvetil in naznanil, da zavijamo desno in ko je irma Rozeta skoraj povozila gručo otrok, ki so pritekli do glavne ceste, se s svojimi rokami dotikale avtomobila, se na ves glas drle in vpile »mana Maja, mana Maja …« Joj, sedaj ko tole tipkam in pišem, je občutek skoraj tako noro dober kot takrat, ko se je vse skupaj dogajalo. Mozambik, Maputo. Tako je z Afriko. Kdor jo je obiskal enkrat in imel tu prijetno izkušnjo, jo bo nekoč obiskal ponovno. Morda je kdo kdaj na tem blogu ...

 Bilo je pestro in zabavno. Po uspešnem dnevu, ko smo bili še sami ponosni, da smo tako dobro učili dekleta, da so uspešno opravile kontrolne naloge, sta naju obiskali mati in hči italijansko-španskih korenin, ki živita v Južni Afriki. No, obiskali sta sestre ter se oglasili tudi pri nas. In ponudili smo jima kozarček domačega. Začuda se nista prav nič branili. Po dolgem klepetu o vsakovrstnem stanju v Južnoafriški republiki sta se morali posloviti, saj ju je prihodnje jutro čakalo zgodnje vstajanje … Tako smo ostali sami in buljili v tista dva skoraj prazna kozarca. In spodobi se, da smo nadaljevali s lastnim spoznavnim večerom. Bilo je veselo, dolgo, pestro, pa še Bog nam ni zameril :)

Zacelo se je ... kulturni sok, novo okolje, novi ljudje in novo delo. Gnili in prepojeni z lastnim sokom smo se v slavnem verzenskem kombiju, kjer klima dela le na servisu, kljub hudi gneci na italijanskih cestah ravno pravi cas pripeljali do letalisca Malpensa. Polet in hrana ok, vecino casa smo prespali. Po pristanku v Maputu so nas presenetili sanitarna sluzba in carina. Sanitarna sluzba nas je spustila skozi, na carini pa je bilo vec dela. Bogu hvala, da smo slucajno imeli kovcke z osebno prtljago na vrhu, ker smo morali vse odpreti ... Stevilna darovana obutev Kopitarne Sevnica je stisnjeno zavita v kuhinjsko foljo postala nasa osebna, steklenice mocne kapljice voda in sok, skatle zdravil pa smo rabili, ker smo sami kronicni bolniki. Taksni in podobni so bili izgovori pred cariniki ... Prvi delovni dan se je zacel nacrtovano. Sestanek z ravnateljico in v dogovoru z laiskima misijonarkama Karmen in Katarino, ki so nas sprejeli vec kot cudovito. In nato popolnoma novo delo: ucna ...