Bom dia Namaacha (mais uma vez)

Pot do Mozambika je hkrati dolga in kratka. Dolga zato, ker sem bila tu že najmanj 14 dni prej, le še fizično se je bilo potrebno prestaviti sem. Ko pa enkrat že sediš na letalu, je to to. In da ne omenim poti z letališča iz Maputa do Namaache. Če bi bila priključena na aparat, kjer bi kazalo bitje srca, bi bilo zelo očitno, kaj se je dogajalo. Ko sem videla staro, še vedno postrani stoječo modro tablo z umazano belim napisom Namaacha, ko je smernik (je to pravilna slovenska beseda?:), »žmigovc« po domače, posvetil in naznanil, da zavijamo desno in ko je irma Rozeta skoraj povozila gručo otrok, ki so pritekli do glavne ceste, se s svojimi rokami dotikale avtomobila, se na ves glas drle in vpile »mana Maja, mana Maja …« Joj, sedaj ko tole tipkam in pišem, je občutek skoraj tako noro dober kot takrat, ko se je vse skupaj dogajalo.

Mozambik, Maputo. Tako je z Afriko. Kdor jo je obiskal enkrat in imel tu prijetno izkušnjo, jo bo nekoč obiskal ponovno. Morda je kdo kdaj na tem blogu že zapisal te besede, a mislim, da ni škode, če je to zapisano še enkrat. Pa recite, da ni tako. :)

In se je vse skupaj začelo. Prostovoljci delamo z našimi puncami, jim pomagamo pri domačih nalogah, učnih urah (hvala profesorici iz gimnazije, ki me je učila kemijo, saj sem danes razlagala računanje molske mase – pa saj ni tak bav bav; če pa se lotiš zadeve v portugalščini, je to pravi izziv), učimo jih igranja glasbil, delamo v vrtcu, pomagamo pri športni vzgoji, urejamo knjižnico … 

Poznaš »un filing,« ko nekomu pomagaš pri matematiki, ko nekaj ne razume, potem piše kontrolko in popoldne prileti do tebe, te skoraj podre in je tako vesel, ker je imel ravno tisto v testu, kar si z njim delal prejšnji dan? Mesec bo še dolg, zagotovo se bo našla še kakšna zgodbica, katero se bo dalo deliti z vami … Maja Ž.