Objave

Prikaz objav, dodanih na december 6, 2009

Don Bosko, zakaj ste bili tako visoko?

Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je imel tudi druge posebne darove, ki so na izreden način razodevali njegovo svetost: zamaknjenje in podobni izredni dogodki.
»Januarja 1879 – pričuje don Evasio Garrone – sem stregel pri maši, ki jo je vodil don Bosko pri oltarju v predsobi svojih sob. Ministriral sem skupaj s svojim sošolcem Franchinijem, ki je že pokojni. Pri povzdigovanju sva zagledala, kako je don Bosko zamaknjen v rajsko lepoto, ki se mu je razodevala na obrazu in se je zdelo, da je razsvetlila ves prostor.
Počasi so se njegove noge dvignile iznad podstavka in ostal je dvignjen v zraku dobrih deset minut.
Ves iz sebe sem stekal iskat don Berta, a ga nisem našel. Vrnil sem se nazaj in zagledal don Boska, kako se je začel spuščati, v sobi pa se mi je še vedno zdelo, kot da bi bili v raju.
Ko se je sveta maša končala in se mi je don Bosko zahvalil, da sem mu prinesel kavo, kot po navadi, sem ga vprašal: »Don Bosko, kaj se je zgodilo zjutraj med povzdigovanjem? Zakaj ste bili ta…

The Gregorian - od prijateljev za prijatelje

Slika
Napričakovan žarek je predrl goste črne decemberske oblake, ki se že nekaj časa zadržujejo nekje okoli mene ... Klik ali dva sta bila dovolj, da smo se po dolgem času dobili prijatelji, za katere je znano, da se ne dobimo prav pogosto, a nevidna vez je kar ostala. Petra in Samo, hvala za povabilo, Darja, hvala za spremstvo.
Povabilo na koncert že slišane, a malo znane skupine The Gregorian je prišlo tako iznenada, da ga človek res ne more odkloniti.
Znane pesmi slavnih skupin Guns N' Roses, Pink Floyd, Rammstein in mnogih drugih, ki so dejansko izbruh upora in načina življenja, so tokrat izzvenele na popolnoma drug način. Instrumentalisti  so sicer pokazali vso umetnost, glasnost in moč zvokov, a glasovi "menihov" so pesmi preoblikovali v ekstazo duše in duha. Če se na množičnih koncertih sprosti predvsem telo, je bilo tokrat prav obratno: bolj je igrala električna kitara, bolj je bobnar dajal ritem, bolj so se glasovi razlivali po dvorani, bolj nam je krnelo telo. Obse…

O gorečih lučkah na adventnem vencu

Da splošni in povprečni slovenski ljudje le niso tako od muh, se je v zgodovini izkazalo že velikokrat. Pa ne le v velikih zadevah, bolj pikantne so tiste majhne, ki pricurljajo na dan in jih znamo še dodatno začiniti ...
V neki severovzhodni turistično znani občini je njen varuh doživel posebno presenečenje. V mestu, po katerem se občina tudi imenuje, stoji prelepo krožišče, ki je nekoč rešilo prometne zagate tistega konca Slovenije in takorekoč omogočalo pretok z Zahoda na Vzhod Evrope in obratno. Dandanes je to krožišče, katerega druga dva kraka povezujeta znane terme na eno in moderno cerkev, ki na žalost že (še) zamaka, na drugo stran, prav prijetna in znamenita orientacijska točka tega kraja.
In že nekaj let zapovrstjo se v adventnem času v njegovi sredini bohoti adventni venec s štirimi svečami, ki so v tem primeru pač javna razsvetljava, saj za to očitno skrbijo občinske službe. Tako je župan odredil tudi letos in na prvo adventno nedeljo je na tem okusno in dostojno urejenem …

Pridržano materam

Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. D…

Mati in hči

Iz don Boskovega cvetnika
Filomeni De Maistre, zadnji hčeri slavnega pisatelja, je don Bosko leta 1859 napovedal prihodnje dogodke. Začutila je Božji klic v redovniško življenje in ker ni bilo zadržkov s strani staršev v njeni želji, se je posvetovala z don Boskom. Odgovoril ji je: »Da, postali boste redovnica, toda po dolgem čakanju, saj boste preživeli za sedaj nepredvidljive stvari.«
In tako je tudi bilo.
Čez nekaj časa je umrla njena sestra Benedetta, ki je zapustila sina v najnežnejših letih, zato se je poročila s svakom, saj je mali Stanislav, bodoči katoliški ekonomist, potreboval mater.
A kaj kmalu je postal sirota brez očeta, ki je podlegel koleri. Dobra mačeha je zanj skrbela in ga v velikih žrtvah vzgojila v verski in državljanski praksi, kljub bogati dediščini.
Ko je zaključila to sveto poslanstvo, je vstopila med Hčere Presvetega Srca z redovniškim imenom Marija Tereza. Umrla je v Rimu leta 1924.
(Prim. Memorie Biografiche, VI, 263; XV, 465)

Naše jaslice

Slika
Med "sprehodom" po razstavi slovenskih jaslic v Veržeju. Čas pričakovanja in čas priprave. Koliko ljubezni, spretnosti in ustvarjelne žilice nam kažejo izdelane jaslice. Človek v svoji ustvarjalnosti polaga dušo podobam odrešenjskega dogodka. A kdo smo mi, ki lahko delamo take stvari? Ali ni Stvarnik tisti, ki nas je ustvarjal z Ljubeznijo, nas spretno upodabljal in nam vdihnil dušo? Le zato, ker nam je dal Življenje, se lahko igramo z njegovim stvarstvom in podarjamo življenje naprej.