Pridržano materam
Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. Don Bosko je to predvidel.
Drugi brat je moral v vojsko. Spet je don Bosko napovedal, da ne bo sprejet. Seveda se je moral nujno javiti. Na poti, ko je pešačil, se mu je vnelo oko. Na naboru je bil zavrnjen. Nazaj grede se je oko pozdravilo.
Antonio je odpotoval v misijone v Ameriko. Nekega dne je v sanjah videl smejočo se mater. »Odhajam v nebesa,« mu je vesela dejala in izginila. Umrla je prav tiste dni. Bog jo je obdaril z mirno smrtjo in s plačilom brez čakanja.
(prim. Memorie Biografiche, X, 23)
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. Don Bosko je to predvidel.
Drugi brat je moral v vojsko. Spet je don Bosko napovedal, da ne bo sprejet. Seveda se je moral nujno javiti. Na poti, ko je pešačil, se mu je vnelo oko. Na naboru je bil zavrnjen. Nazaj grede se je oko pozdravilo.
Antonio je odpotoval v misijone v Ameriko. Nekega dne je v sanjah videl smejočo se mater. »Odhajam v nebesa,« mu je vesela dejala in izginila. Umrla je prav tiste dni. Bog jo je obdaril z mirno smrtjo in s plačilom brez čakanja.
(prim. Memorie Biografiche, X, 23)
Komentarji
Objavite komentar