Moje življenje

Prazna in prašna sem samevala dneve in noči. Mesto Chieri je živelo mirno nočno življenje, ki me ni zadovoljevalo. Ko so se odločili v naši hiši odpreti bar Caffè Pianta, sem si dejala: »Končno nekaj življenja tudi tukaj!« Sanjarila sem že, kako sem polna zanimivih steklenic in embalaže, a meseci so minevali in ostala sem prazna, razkošni brlog za pajke vseh vrst. Stiskala sem se med dvema prostoroma. Levi je bil nabasan z mizami, poln ljudje, ki so se menili in pili. V desnem pa je bila igralnica za biljard z zeleno žametno mizo, ki so jo osvetljevale oljne svetilke. Topi udarci palice so poganjali težke krogle. Pod mano se je nahajala peč za peko slaščic. Vonj peciva je bila edina dobra stvar v mojem življenju. Nekega dne sem videla lastnika. Spremljal ga je Janez Bosko, mlad študent, ki je kot natakar delal v baru. Skrbno sta me pregledala, merila mojo površino, izračunala višino, nato pa si segla v roke: dogovor je bil sklenjen. Kar škripala sem od težko pričakovane uporabnosti.

Verjetno me leta že tako dohitevajo, da mi že malo diši po starinah oz. misliih po obujanju moje mladosti :) Že dolgo vem za sicer precej starejši film o don Bosku, pravzaprav prvi iz leta 1935, in ob bližajočem se prazniku sem si vzel čas in si ga podrobneje ogledal. Mešane občutke so mi takoj zbudili tremajoča glasbena podlaga, slika, polna "smeti" in nenaravno gibanje v črnobeli tehniki. Kakršni pač so vsi stari filmi. A bolj kot sem se zadrževal ob slikovitih podobah piemontske pokrajine, bolj so me pritegnili resnobni, a vedri in nenarejeni liki igralcev. Seveda ni moč pričakovati raznoraznih novodobnih filmskih efektov, kar pa filmu ne jemlje nikakršne globine, temveč jo še poudarja. Dostojanstven prikaz don Boska ustreza duhu tistega časa, ki bi ga marsikateri cerkveni povzpetnik takoj zamenjal za današnji čas. A na žalost to ne gre. Dostojanstvenost pravzaprav zamenja dramatičnost, čeprav tudi te ne manjka, je pa vsekakor bolj umirjena in bolj predana v Božje ro