Preprosto: don Bosko

Verjetno me leta že tako dohitevajo, da mi že malo diši po starinah oz. misliih po obujanju moje mladosti :)
Že dolgo vem za sicer precej starejši film o don Bosku, pravzaprav prvi iz leta 1935, in ob bližajočem se prazniku sem si vzel čas in si ga podrobneje ogledal. Mešane občutke so mi takoj zbudili tremajoča glasbena podlaga, slika, polna "smeti" in nenaravno gibanje v črnobeli tehniki. Kakršni pač so vsi stari filmi.
A bolj kot sem se zadrževal ob slikovitih podobah piemontske pokrajine, bolj so me pritegnili resnobni, a vedri in nenarejeni liki igralcev. Seveda ni moč pričakovati raznoraznih novodobnih filmskih efektov, kar pa filmu ne jemlje nikakršne globine, temveč jo še poudarja. Dostojanstven prikaz don Boska ustreza duhu tistega časa, ki bi ga marsikateri cerkveni povzpetnik takoj zamenjal za današnji čas. A na žalost to ne gre. Dostojanstvenost pravzaprav zamenja dramatičnost, čeprav tudi te ne manjka, je pa vsekakor bolj umirjena in bolj predana v Božje roke.
Don Bosko iz leta 1935 vsekakor ni všečen današanji široki publiki, ki je sicer naveličana vseh vrst premikajočih se slik, redki filmski sladokusci pa si ga bi gotovo ogledali, saj ni niti predolg in tudi verodostojno sporočilen je bolj kot vsi naslednji filmi o don Bosku.
Sam bi se sicer težko opredelil za to skupino ljudi, a tisti "charlie-chaplinski" naboj v filmu mi je večkrat zavihal kotičke ust in ga naredil okusnega ... saj veste, stopala navzven in gremo naprej ...
Prizor razvoja rokodelskih delavnicl in kmetijskih šol je še boljši. Spominja na"dobre" stare čase polpretekle zgodovine z mladinskimi delovnimi tabori, ki so gradili že pokojno skupno domovino. Pa sem mislil, da je vse to izum po letu 1945, v filmu pa je to prikazano že deset let prej ...



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci