Don Boskove stvari: čumnata

Prazna in prašna sem samevala dneve in noči. Mesto Chieri je živelo mirno nočno življenje, ki me ni zadovoljevalo. Ko so se odločili v naši hiši odpreti bar Caffè Pianta, sem si dejala: »Končno nekaj življenja tudi tukaj!«
Sanjarila sem že, kako sem polna zanimivih steklenic in embalaže, a meseci so minevali in ostala sem prazna, razkošni brlog za pajke vseh vrst.
Stiskala sem se med dvema prostoroma. Levi je bil nabasan z mizami, poln ljudje, ki so se menili in pili. V desnem pa je bila igralnica za biljard z zeleno žametno mizo, ki so jo osvetljevale oljne svetilke. Topi udarci palice so poganjali težke krogle. Pod mano se je nahajala peč za peko slaščic. Vonj peciva je bila edina dobra stvar v mojem življenju.
Nekega dne sem videla lastnika. Spremljal ga je Janez Bosko, mlad študent, ki je kot natakar delal v baru. Skrbno sta me pregledala, merila mojo površino, izračunala višino, nato pa si segla v roke: dogovor je bil sklenjen. Kar škripala sem od težko pričakovane uporabnosti. Verjetno me bodo kmalu napolnili z vrečami kave, kakava in sladkorja.
Ko pa so tistega večera iz bara odšle še zadnje stranke, že v zibajočem se stanju, je vstopil Janez Bosko. Izpod kodrastih las se je svetilo dvoje oči in nasmeh se je nekje med sprijaznjenostjo in upanjem dotaknil kotičkov ustnic. S seboj je prinesel nekaj bornih stvari. Na pod je razprostrl žimnico, z nekaj deskami pa postavil mizico. Spet me je zapustil, a se kmalu vrnil s kupom knjig in svečo. Prižgal je svečo, mene pa je napolnilo zadovoljstvo. Dobila sem najemnika! Konec bo z dolgimi osamljenimi nočmi. Že prvi večer je sedel na žimnico in začel brati.
Postala sem prvi dom Janezu Bosku. Nisem bila sicer najbolj udobna. Če se je Janez pretegnil na žimnici, so njegove noge končale zunaj na hodniku.

Iz zgodovine

V šolskem letu 1833/34 je Janez Bosko kot študent-delavec živel v Chieriju. Bil je hlapec v kavnem baru, kjer mu je lastnik, sicer družinski prijatelj, v zameno za delo dal zavetje in mineštro. Janez je spal v čumanti nad pečjo, kamor je zlezel po lestvi.
(Spomini na Oratorij, Prvo desetletje, 9)

Zvečer se je vračal utrujen, saj je zjutraj šel v šolo, nato pa cel dan delal v baru in sobi z biljardom. S stisnjenimi pestmi se je lotil študija, dokler ga ni premagal spanec.
Ko je zaspal, sem bedela ob njegovih sanjah, moje stare stene pa so z vso nežnostjo prisluhnile bitju njegovega srca. Z njegovimi knjigami sem potovala v oddaljene dežele, kjer je načrtoval svojo prihodnost , kar so izdajale njegove žareče oči.
Od tega je že skoraj 180 let. A še vedno sem tu. Obiskovalcem pripovedujem spomine  na navzočnost tega mladeniča in njegove sanje.
Obiskovalci komentirajo, se navdušujejo, fotografirajo. Prepričana sem, da Janez Bosko osmišlja njihova življenja, kot ga je dal mojemu srcu neuporabne čumnate.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, febbraio 2012)