Kako so "štorasti" menihi uničili Jezusov hlevček*
Nekoč je živel menih. V svoji skupnosti je opravljal poklic zakristana in je lepo skrbel za svojo cerkev, jo urejal, čistil in negoval. Imel je veliko prijateljev in župnijskih sodelavcev, ki so mu radi priskočili na pomoč. In vsako leto je prezgodaj, a z ljubeznijo pričel s pripravami za postavitev jaslic. Sicer se iz leta v leto niso veliko spreminjale, a vseeno se je vsako leto našla kakšna nova sprememba in dopolnitev. V isti župniji je živela družina, ki je imela nadpovprečno število otrok glede na stanje v državi, saj jo je Gospod obilno blagoslovil. Ni živela v razkošju, a dostojno, bila je tesno povazana z župnijo in meniško skupnostjo, saj je mati veliko pomagala neukim menihom, da so se prebijali skozi potrošniško miselnost, oče je delo našel v gozdu, otroci pa so se nedeljo za nedeljo veselo smukali okrog oltarja. Že pred časom je močno neurje v sosednji deželi uničilo velika gozdna področja in dela za gozdarje je bilo dovolj. A kot da neurje ne bi bilo dovolj, so se črni ...