Moje življenje

Naredili so me v sobi, polni zvitkov črnega blaga, šivank, škarij in naprstnikov. Krojaška soba je last Andreja Fanellija iz Chierija, uradnega krojača tukajšnjih bogoslovcev. Takoj sem se zavedel, da sem namenjen visoki časti in da moja temna in elegantna barva pomeni odpoved temu svetu in njegovemu ugodju. Postal bom plot, ki duhovnika ločuje od drugih ljudi. Postal bom stolp dostojanstva in časti, čudežna ograda, kjer bom preživel vse svoje življenje. Obkrožali me bodo resni ljudje, polni molitve in dobrih del, urejeni kot moji gumbi. Ošabno zadovoljstvo se je raztezalo po meni. Vse to sem že okušal v mislih, ko sem oblačil mladega bogoslovca Janeza Boska. Odel sem ga spoštljivo in častitljivo. A ni šlo vse tako, kot sem si zamišljal. Še več! Namesto v gosposkih salonih sem se znašel v smrdljivih celicah mladinskega zapora. Deležen sem bil žalitev, zmerjanj in pljunkov. »Dobro sem začel,« sem si mislil. Iz zgodovine Don Bosko je duhovniško obleko prejel 25. oktobra 1835 iz rok Anton...

Dva soseda nekje sredi Jeruzalemskih goric sta izkoristila lep nedeljski popoldne in se kratkočasila ob kozarčku belega, daleč stran od žena in otrok, ki tako ali tako niso delali preglavic, saj je dela po hiši dovolj, komunikacijske povezave pa tudi odlične za zaposlitev slednjih ... In ko sta tako mlatila prazno slamo, ki je ob kozarčkih postajala vedno bolj sveža in polna, sta v daljavi spodaj v dolini uglegala tri pohodnike. Ni se jima dalo ugibati, kdo neki bi to bili, saj je že njihovo na videz brezpotno tavanje po obronkih vinogradov kazalo, da ne to pač niso navadni turisti, temveč salezijanci iz bližnjega Veržeja. Njhova pot je vodila do Svetinja, nato so se skrili za idilične jeruzalemske gričke in po daljšem času so se zopet pojavili pri Jeruzalemu. Ker jih od tam kar dolgo ni bilo videti med vinskimi trtami, sta si soseda veselo pomežiknila in tudi sama izpraznila kozarčke. Ja, tudi tile salezijanci so krvavi pod kožo in znajo uživati ob vrhunskih okusih dobre kapl...