Don Boskove stvari: talar

Naredili so me v sobi, polni zvitkov črnega blaga, šivank, škarij in naprstnikov. Krojaška soba je last Andreja Fanellija iz Chierija, uradnega krojača tukajšnjih bogoslovcev. Takoj sem se zavedel, da sem namenjen visoki časti in da moja temna in elegantna barva pomeni odpoved temu svetu in njegovemu ugodju.

Postal bom plot, ki duhovnika ločuje od drugih ljudi. Postal bom stolp dostojanstva in časti, čudežna ograda, kjer bom preživel vse svoje življenje. Obkrožali me bodo resni ljudje, polni molitve in dobrih del, urejeni kot moji gumbi.

Ošabno zadovoljstvo se je raztezalo po meni. Vse to sem že okušal v mislih, ko sem oblačil mladega bogoslovca Janeza Boska. Odel sem ga spoštljivo in častitljivo. A ni šlo vse tako, kot sem si zamišljal. Še več! Namesto v gosposkih salonih sem se znašel v smrdljivih celicah mladinskega zapora. Deležen sem bil žalitev, zmerjanj in pljunkov. »Dobro sem začel,« sem si mislil.

Iz zgodovine

Don Bosko je duhovniško obleko prejel 25. oktobra 1835 iz rok Antona Cinzana, profesorja moralne teologije v bogoslovju v Chieriju in župnika v Castelnuovu pri Astiju. Ob tej priložnosti je dvajsetletni bogoslovec izoblikoval sedem pomembnih sklepov.

Mladi duhovnik pa si je s spoštovanjem in sočustvovanjem znal pridobiti zaupanje mladih zapornikov. Zbogom so postali nasvidenje. Res nisem užival aristokratskega spoštovanja, žepe pa sem imel polne bombonov, čokoladic in tobaka, ki jih je vedno razdelil med zapornike. Čez dan sem velikokrat nespoštljivo zabredel v življenje, ko se je igral z mladimi. V teh trenutkih ni bilo nič pomembnejšega na svetu. Prenašal sem potočke potu, ki so me namakali, vreče apna in peska, ki so me suvali in raztegovali. Na svojem lepem blagu sem zbiral raztrganine mnogih poklicev, ki niso preveč lepo zakrpane. Zadel me je celo metek, ki je na srečo ubogega don Boska le oplazil!

Nikoli ne bom pozabil tisoče majhnih in velikih rok, ki so se me grabile in cufale robove. Z duhovnikom sem delil občutja, kako se je vsem razdajal. Nekega dne je na vztrajanje svoje mame don Bosko nabavil nov talar. Ko sem že pomislil na mirno upokojitev, je don Bosko pretresljivo vzel škarje in šivanko ter me spremenil v črno obleko za staro piemontsko kmetico. Postal sem kostum za gledališko igro, ki jo je napisal za svoje mlade.

Tako se sedaj nahajam na odrskih deskah in uživam drobtine spoštovanja med aplavzi in smehom.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, febbraio 2011)