Dogodivščine treh salezijancev na popoldanskem sprehodu

Dva soseda nekje sredi Jeruzalemskih goric sta izkoristila lep nedeljski popoldne in se kratkočasila ob kozarčku belega, daleč stran od žena in otrok, ki tako ali tako niso delali preglavic, saj je dela po hiši dovolj, komunikacijske povezave pa tudi odlične za zaposlitev slednjih ...

In ko sta tako mlatila prazno slamo, ki je ob kozarčkih postajala vedno bolj sveža in polna, sta v daljavi spodaj v dolini uglegala tri pohodnike. Ni se jima dalo ugibati, kdo neki bi to bili, saj je že njihovo na videz brezpotno tavanje po obronkih vinogradov kazalo, da ne to pač niso navadni turisti, temveč salezijanci iz bližnjega Veržeja.

Njhova pot je vodila do Svetinja, nato so se skrili za idilične jeruzalemske gričke in po daljšem času so se zopet pojavili pri Jeruzalemu. Ker jih od tam kar dolgo ni bilo videti med vinskimi trtami, sta si soseda veselo pomežiknila in tudi sama izpraznila kozarčke. Ja, tudi tile salezijanci so krvavi pod kožo in znajo uživati ob vrhunskih okusih dobre kapljice pri še boljših vinotočih, ki jih že dolgo poznajo. SIcer so si pa to zaslužili, saj so prehodili že lep kos goric.

Ko sta tako premišljevala naša dva soseda, se je na sosednjem hribu, kjer je sicer mrgolelo turistov in klasičnih sprehajalcev, tudi avtomobilov je bilo za navadno nedeljo nenavadno veliko, zopet pojavila tista trojica, da se je s ceste takoj spustila pod rob med trte. In spet so se skrili za hribom. Ko sta soseda že skoraj obupala, sta se dve osebi pojavili na bližnjem hribčku. Ni bilo dvoma: spet salezijanca, a tokrat le dva, ki sta se napotila naravnost pod breg k salezijanarci ...

Ne da bi se preveč sekirala za tretjega, ki ga ni bilo od nikoder in ko sta spet posnemala salezijanca tam spodaj pri počitku v zavetju toplega sonca, se je po cesti pripeljal ford. To bo gotovo tretji salezijanec, saj je avto poznan.

A kako se jima je zaletelo v grlu, ko je avto z glavne ceste zavil naravnost v vinograd. Sicer to ni nič posebnega, pot je široka in lepa, če le ne bi bil čas najmanj primeren. Toplo sonce današnjega dne je varljivo, zemlja pa vsaj nekaj centimetrov odtaljena in zato najboljša drsalnica ... Nista se še utegnila razgledati naokrog, ko sta pod hribom zaslišala podivjano tuljenje avtomobilskega motorja.

In spet sta si privoščila predstavo: ford je obstal v blatni zemlji, ravno v tistem delu, kjer je bil košček zemlje čez pot prekopan. In to je bilo dovolj. Ni dolgo trajalo, da so se vsi trije salezijanci, dva nasmejana in eden ne preveč, izza salezijanarce zgrnili okrog avtomobila in opremljeni s korci, deskami, lopatami in še s čim začeli operacijo Odpelji forda.

Težka mora biti njihova tlaka, sta vedno bolj postajala zaskrbljena tudi soseda. Korci so se zdrobili, deske so se drobile in niso prijele, avtomobil pa je bil vedno bolj v blatu, tako kot so bili blatni salezijanci. In ko so na plano privlekli še dvigalko ter jo rinili pod tisti blatni avto, je bilo prvemu sosedu dovolj, saj je vedel, koliko je ura, vzel v roke mobitel in poklical ne preveč nasmejanega salezijanca, keterega telefonsko številko je imel. In prav diplomatsko ga je pobaral, kako in kaj, če se bo kaj oglasil, ker ga je pač opazil, da je zapeljal naravnost v vinograd ...

Ne preveč nasmejani salezijanec je hitro dojel, kam pes taco moli in ga kar naravnost vprašal, če lahko priskrbi kakšen traktor. Tako je prvi sosed namignil drugemu, naj gre domov po traktor, sam pa zajahal kolo in se spustil naravnost v vinograd pod hrib. Če je ne preveč nasmejani saleziajnec zagodrnjal, da očitno sosed opazuje, kaj se dogaja, je drugi salezijanec nasmejano dopolnil, da so se tudi pri sosednji hiši dvignile vse rolete in odgrnile vse zavese. Za take mirne kraje je to pač dogodek, ki ga vsak rad pogleda ...

In tako se je sosed na blatnem kolesu pripeljal ves blaten do treh salezijancev, kmalu pa je priropotal tudi traktor. Skupaj so naredili načrt reševanja, zaman iskali kljuko na avtomobilu (je pač ford) in ko je niso našli niti pri orodju, se je prvi sosed kar peš podal domov in privlekel s seboj vse kljuke svojih avtomobilov. A nobena ni bila prava (spet ta ford), so verigo zapeli za podvozje in na traktor ter avto ritensko potegnili čez prekopan kos odtajane zemlje in dalje po ovinku vse do vrha do ceste. 

In ko se je sonce ravno namenilo spustiti za gorice daleč v daljavi, so srečni, a blatni, prispeli do soseda, ki je vse povabil na kozarček belega. Tokrat se je tudi ne preveč nasmejani salezijanec nasmejal ...