Moje življenje

Hvala kolektivu Derecho a soñar za nepozabno izkušnjo prostovoljstva. Prava don Boskova družina. Muchas gracias para la experiencia inolvidable de voluntariado. Derecho a soñar, la verdadera familia de Don Bosco.

Zadnji dan »terena« se je zgodilo, kar sem najmanj pričakoval. Maja je v svojih zapisih precej opisovala barriose in njihovo ureditev ter lokalne bande, ki vladajo v njih. Z Yessico in prostovoljkama Hirune iz Baskije ter Mariano iz Guatemale smo šli v La Sierro. Otroci so si glede na barriose zelo različni, kot da bi bili iz drugega sveta. V La Sierri so prav prisrčni, ljubeznivi, že od daleč kričijo in prihitijo naproti ter se stisnejo ob tebe ter te kar ne spustijo. Kako me to ne bi ganilo. Tudi danes je bilo tako. Pri dopoldanski delavnici z mlajšimi smo najprej čestitali in zapeli don Bosku vse najboljše. Otroci so to naredili s takim navdušenjem, kot da bi bil don Bosko res med nami! Sledile so plesne vaje, ki smo jih opravili odlično! Ja, priznam, da jih bom pogrešal, pa čeprav se nisem ničesar naučil. La Sierra, spodaj kuhinja z jedilnico, nad njo naša dvorana, čisto zgoraj cerkev. Vse v bregu ... Vir: Wikipedija Po malici v spodnjem prostoru celotne zgradbe, kjer ...

Iz Majinega dnevnika Kolumbija bo, tako kot vsa ostala misijonska prostovoljstva, minila prehitro. Ravno ko se nekako privadiš, čas mine in je konec. Ampak bila je močna. Če se ozrem čez preživeti mesec, se najbolje spominjam vsakega večera, ko sem prišla s terena, odložila vse svoje stvari, sedla na posteljo ter globoko vdihnila in si rekla: »Kaj res? Je to resnično?« Zgodbe otrok in družin, ki smo jih spoznavali tu, so neverjetne. Težko bi si jih predstavljala, če jih ne bi doživela. Ne le teh na terenu, tudi teh, ki živijo v Ciudad don Bosco , tu, kjer živimo mi. Četudi si želim, da bi se stvari tu čim hitreje spremenile in obrnile v pravo smer, sem/smo žal nemočna/i. Karizma, s katero delajo tukajšnji salezijanci, si zasluži spoštovanja. Ste vedeli, da je Medellin razdeljen na estratose? Gre za nekakšno razvrščevalno lestvico, s katero se merijo barriosi . Gre za lestvico od 1 do 8. Vsaka mestna četrt spada v enega izmed estratosov. Estrato 1 pomeni, da je predel mest...

Ob koncu (pre)kratkega meseca so pogledi na kolumbijsko realnost in salezijansko delo zelo mešani. Če se z mislimi že lotevam vsakodnevnega dela, ki me čaka doma, pa je srce še vedno v barriosih. Ne, ni bilo lahko in čeprav bi si še želel ostati, bi bilo verjetno še težje. Kljub vsej revščini in nasilju so ulice polne ljudi, noči so zaznamovane z mešanico glasbe od vsepovsod, otroci in mladi so na vsakem koraku. Kolumbijci so ljudje glasbe in plesa, predvsem pa ljudje gostoljubja in objemov. To je utrip življenja, ki me zamoti in posrka … Prvič sem v prostovoljskih izkušnjah živel v salezijanski skupnosti. Po tolikih letih mi je to pač zlezlo pod kožo in ni lahko toliko časa živeti nekje sam, izven družine, kakršna koli je že. Tukajšnja skupnost je res zatočišče. Direktor Rafael je ob neki priliki dejal, da ima vsak toliko dela, da sploh nimajo časa ne za razprtije ne za deljenja ne za vrtičkarstva. Pravzaprav smo se redno srečevali le zjutraj: hvalnice, premišljevanje, sv. maša i...