Objave

Prikaz objav, dodanih na avgust 14, 2016

Hvala, Derecho a soñar

Slika

Nevarnosti, ki ne počivajo ...

Slika

Ob koncu prostovoljstva v Kolumbiji

Slika
Iz Majinega dnevnika
Kolumbija bo, tako kot vsa ostala misijonska prostovoljstva, minila prehitro. Ravno ko se nekako privadiš, čas mine in je konec. Ampak bila je močna. Če se ozrem čez preživeti mesec, se najbolje spominjam vsakega večera, ko sem prišla s terena, odložila vse svoje stvari, sedla na posteljo ter globoko vdihnila in si rekla: »Kaj res? Je to resnično?« Zgodbe otrok in družin, ki smo jih spoznavali tu, so neverjetne. Težko bi si jih predstavljala, če jih ne bi doživela. Ne le teh na terenu, tudi teh, ki živijo v Ciudad don Bosco, tu, kjer živimo mi. Četudi si želim, da bi se stvari tu čim hitreje spremenile in obrnile v pravo smer, sem/smo žal nemočna/i. Karizma, s katero delajo tukajšnji salezijanci, si zasluži spoštovanja. Ste vedeli, da je Medellin razdeljen na estratose? Gre za nekakšno razvrščevalno lestvico, s katero se merijo barriosi. Gre za lestvico od 1 do 8. Vsaka mestna četrt spada v enega izmed estratosov. Estrato 1 pomeni, da je predel mesta najrevnejši…

O kompleksnosti Ciudad Don Bosca

Slika
Ob koncu (pre)kratkega meseca so pogledi na kolumbijsko realnost in salezijansko delo zelo mešani. Če se z mislimi že lotevam vsakodnevnega dela, ki me čaka doma, pa je srce še vedno v barriosih. Ne, ni bilo lahko in čeprav bi si še želel ostati, bi bilo verjetno še težje. Kljub vsej revščini in nasilju so ulice polne ljudi, noči so zaznamovane z mešanico glasbe od vsepovsod, otroci in mladi so na vsakem koraku. Kolumbijci so ljudje glasbe in plesa, predvsem pa ljudje gostoljubja in objemov. To je utrip življenja, ki me zamoti in posrka … Prvič sem v prostovoljskih izkušnjah živel v salezijanski skupnosti. Po tolikih letih mi je to pač zlezlo pod kožo in ni lahko toliko časa živeti nekje sam, izven družine, kakršna koli je že. Tukajšnja skupnost je res zatočišče. Direktor Rafael je ob neki priliki dejal, da ima vsak toliko dela, da sploh nimajo časa ne za razprtije ne za deljenja ne za vrtičkarstva. Pravzaprav smo se redno srečevali le zjutraj: hvalnice, premišljevanje, sv. maša in…