Ob koncu prostovoljstva v Kolumbiji

Iz Majinega dnevnika

Kolumbija bo, tako kot vsa ostala misijonska prostovoljstva, minila prehitro. Ravno ko se nekako privadiš, čas mine in je konec.

Ampak bila je močna. Če se ozrem čez preživeti mesec, se najbolje spominjam vsakega večera, ko sem prišla s terena, odložila vse svoje stvari, sedla na posteljo ter globoko vdihnila in si rekla: »Kaj res? Je to resnično?«

Zgodbe otrok in družin, ki smo jih spoznavali tu, so neverjetne. Težko bi si jih predstavljala, če jih ne bi doživela. Ne le teh na terenu, tudi teh, ki živijo v Ciudad don Bosco, tu, kjer živimo mi.

Četudi si želim, da bi se stvari tu čim hitreje spremenile in obrnile v pravo smer, sem/smo žal nemočna/i. Karizma, s katero delajo tukajšnji salezijanci, si zasluži spoštovanja.

Ste vedeli, da je Medellin razdeljen na estratose? Gre za nekakšno razvrščevalno lestvico, s katero se merijo barriosi. Gre za lestvico od 1 do 8. Vsaka mestna četrt spada v enega izmed estratosov. Estrato 1 pomeni, da je predel mesta najrevnejši, estrato 8 pa, da tam živijo najbogatejši. Primerno s tem so prebivalci območja dolžni ali opravičeni do plačevanja davkov, elektrike, vode …

Barrio Aures v Robledu, v komuni 7, kjer se nahaja Ciudad don Bosco, se nahaja v estratosu 2. Pred dvema letoma je vedno spadal pod številko 1, vendar so v dveh letih dogradili toliko hiš in popravili ceste, da danes živimo v 2. razredu. Plačevanje davkov je minimalno, plačujejo osnovni prispevek za vodo ter elektriko, to pa je več ali manj tudi vse. Tudi to je razlog, da ljudje zaradi te lestvice v barriosih ne dogradijo svojih hiš do konca.

Villa Santa Fé je eden izmed barriosov, ena izmed mestnih četrti, kjer deluje skupina Derecho a soñar. Vlada je s projektom, ki si ga je zadala, zgradila 3.000 novih stanovanj. V ta stanovanja je preselila skoraj celotno mestno četrt Villa Santa Fé. Gre za blokovsko naselje. Zelo prijazno od vlade. Ena izmed večjih težav, ki se je pokazala s to nadvse srčno potezo, je ta, da so ljudje, ki so do tedaj živeli v estratosu (dobesedno) -1, kar naenkrat padli v 4. razred. Čez noč. Ljudje, ki že prej niso imeli denarja za hrano, otroci, ki niso obiskovali šol in niso pismeni, pa so stari že 12, 13, 15 let, danes živijo v prefinjeni in prenatrpani (v enem stanovanju jih živi tudi po 20) mestni četrti. Marsikatera izmed prej živečih barak je bila prostor in šola, kjer so se mlada dekleta od svojih vrstnic ali nekaj let starejših kolegic učila prostitucije. Danes je najverjetneje to kakšno izmed stanovanj v teh blokih. Kaj se bo zgodilo z družinami, ki jih preživlja le eden izmed otrok s tem, da pred rdečo lučjo v centru mesta žonglira z mačetami ali pa na mestnih avtobusih prodaja bonbone ter čokoladice. V velikih primerih je to edini dnevni družinski prispevek, ki ga pridobijo. Kako pa bo s plačevanjem prispevkov v prihodnjih mesecih? Odgovora ni. Izključeval se bo vodovod, prekinila dobava električne energije … Življenje, ki tre večno isti in začarani krog.

Skupina Derecho a soñar je v Villa Santa Fé s svojim poslanstvom začela letošnjega aprila. Otroci so zelo nasilni, ne zanjo se obnašati, zmerjajo in ponižujejo se med seboj. V mesecu maju so v ta predel prvič stopili prostovoljci iz Evrope. Otroci so jih gledali, se jih dotikali, jih spraševali, od kod prihajajo, saj je marsikateri izmed njih prvič v živo videl tujca. Ob razlaganju osnovnih pojmov geografije so se čudili in s prstom kazali na bližnje hribe. »Je to tam čez?«, so bila pogosto zastavljena vprašanja. Otrok, ki si želijo prisostvovati na delavnicah Derecho a soñar, je vsak dan več. Danes že krepko čez 100, zato se bo morala širiti tudi naša ekipa.

Kako zelo veliko in hkrati tako majhno je tukaj delo prostovoljca. In kako zelo pomembno je, da prostovoljec ve, zakaj je tukaj. Priložnosti za to in ono je tu nešteto. Kaj pa kdo izbere, je njegova odločitev.

Pred malo manj kot 200 leti je tole, kar počnemo tukaj, začel in počel Janez v Torinu. Kako jasne so mu bile že takrat mnoge stvari, da je marsikdaj rekel: »Delaj dobro in pusti, da vrabčki čivkajo in pojejo svojo pesem.«