O kompleksnosti Ciudad Don Bosca

Ob koncu (pre)kratkega meseca so pogledi na kolumbijsko realnost in salezijansko delo zelo mešani. Če se z mislimi že lotevam vsakodnevnega dela, ki me čaka doma, pa je srce še vedno v barriosih. Ne, ni bilo lahko in čeprav bi si še želel ostati, bi bilo verjetno še težje. Kljub vsej revščini in nasilju so ulice polne ljudi, noči so zaznamovane z mešanico glasbe od vsepovsod, otroci in mladi so na vsakem koraku. Kolumbijci so ljudje glasbe in plesa, predvsem pa ljudje gostoljubja in objemov. To je utrip življenja, ki me zamoti in posrka …

Prvič sem v prostovoljskih izkušnjah živel v salezijanski skupnosti. Po tolikih letih mi je to pač zlezlo pod kožo in ni lahko toliko časa živeti nekje sam, izven družine, kakršna koli je že. Tukajšnja skupnost je res zatočišče. Direktor Rafael je ob neki priliki dejal, da ima vsak toliko dela, da sploh nimajo časa ne za razprtije ne za deljenja ne za vrtičkarstva. Pravzaprav smo se redno srečevali le zjutraj: hvalnice, premišljevanje, sv. maša in zajtrk. Nato pa spet naslednje jutro … A trenutki skupnega življenja so neprecenljivi in jih bom pogrešal. So le drugačni kot pri nas. Neobremenjeni z malenkostmi, s klerikalizmom, zunanjo podobo in izgledom. Sproščeni, tako kot adoracija pred Najsvetejšim: brez zateglosti, liturgičnih mahinacij in obrazcov ...

Tudi delo z mladimi, ki niso iz urejenih družin, torej so večinoma nevzgojeni, nikakor ni lahko. Dodatno salezijansko poslanstvo kljub finančni pomoči krepko otežuje država in njena birokracija. Pred leti je »stopila« salezijancem na prste in odločila, da lahko še naprej delajo za mlade, le da bo država postavljala pogoje. In jih. Država določa, kdo pride v salezijanske internate in salezijanske ustanove jih morajo sprejeti. Vsak otrok, ki pride v zavod, ima od države dodeljenega varuha oz. kar advokata, ki skrbi za njegove pravice. Zato se med 16 in 17-letniki po dvoriščih sprehajajo tudi taki, ki bi jih don Bosko že zdavnaj nagnal …

Vodenje cele armade zaposlenih zahteva usposobljenost in pripravljenost, kakršne pri nas ne poznamo. Občudoval sem zaposlene, s katerimi smo bili na terenu. Priznam, da bolje živijo salezijanskega duha kot sam. Ne bom pozabil, kako je Omar nekemu otroku, ki je prvič prišel v skupino Derecho a soñar, na njegovo vprašanje, kdo je don Bosko, tako doživeto opisal njegovo življenjsko pot v parih minutah. In pomenljiv zaključek: kakor takrat v Turinu ali kjerkoli že, tako danes v Medellinu, v našem barriu …

Poglavje zase so mednarodni prostovoljci, ki jim je Ciudad don Bosco ponudil sodelovanje. Opazi se, kdo je prišel preko salezijanskih ustanov, ki finančno podpirajo »projekte v tretjih državah« in kdo je prišel iz osebnega prepričanja. Maja je v svojem zapisu pomenljivo zapisala: to in ono. Prvi so tu za ono, plačano imajo vse in v enem letu čakajo samo na to, da dobijo podpis o opravljenem delu. Vmes pa je žurka. Drugi ne potrebujejo podpisa in se zavedajo, zakaj so prišli. Praviloma so prvi bolj kot ne neodzivni, če ne že kar nasprotni salezijanskemu poslanstvu, drugi dihajo s poslanstvom. Ja, kritičen sem do vseh (tudi salezijanskih) ustanov in misijonskih prokur, ki sicer zbirajo milijone denarja, a morajo zaradi virov delati po sistemu tega sveta. Pomemben je projekt in papirji, ne pa priprava prostovoljcev in sodelavcev za oznanjanje Božjega kraljestva.

Mesec je minil, kot vedno pa bodo ostale podobe obrazov. Otroci Carpinela, Bello Orienta, La Sierre, El Salada bodo ostali v srcu. V vsakodnevnih mislih in molitvah. V upanju na boljše življenje in na Kolumbijo, ki kljub kompleksnosti prehiteva Slovenijo na poti sprave in miru.