Moje življenje

Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli na novo misijonsko postojanko v Chazo Juan. Tokrat ne čez hribe, temveč čez Guarando. Čeprav tudi tukaj cesta pelje po skoraj neprehodnih strmih pobočjih, a po belih pikah sodeč so povsod naseljeni ljudje … La Granja, nas novi dom Tu nas je sprejel italijanski (že spet!) prostovoljec Andrea, o katerem je že bilo govora. Čeprav oblačno, nas je ogrela toplota in ni bilo vetra. Najprej smo se odpravili v šolo, kjer so ravno imeli odmor. Seveda se je ta odmor zaradi našega prihoda podaljšal do konca pouka. Naprej predstavitev, nato pa učenje plesa Waki waki. Plesali so vsi, učenci in učitelji pa še kakšno pomožno osebje je migalo izza vogalov šolskega dvorišča. Tako smo tudi spoznali večino otrok, oz. bolje, otroci so spoznali nas. Ko smo se popoldne odpravili nazaj v center vasi, ki je od naše hiše oddaljen kakih 500 metrov, smo se srečali še z katehistinjami in z več ali manj istimi otroki, ki so bili pri verouku. Vse je pot...

V Salinas smo praznovali dan narave. Prisla je godba iz glavnega mesta pokrajine Bolivar Guarande ... "Procesija" do nove pridobitve kraja: stroj za kompost! Samuel se "muci" z branjem :) Salezijanec Antonio Polo, ustanovitelj misijona. Psi so prav povsod, v cerkvi ali na prostem ... Blagoslov novega stroja za kompost. Za stroj je "kriv" neki Avstrijec (na fotki). Otroci so se predstavili ob dnevu narave ... Tudi starejsi so se predstavili ... ... zapeli ... ... in zaplesali ... Takole pa delamo!

Počasi se naš čas v Salinas izteka. Včeraj sva se z Majo že poslovila v Apahui, kjer smo z nekaj manj kot 30 otroki izdelovali cofke iz volne, ki smo jo nakradli prav tukaj, v naši hiši. Še dobro, da sem pri teh slovesih že »utrjen«, sicer bi me ganil vsak objem in pozdrav ter prošnja, kdaj spet pridemo. Čeprav mi je Apahua zelo prirastla k srcu, pa je le malo predaleč, da bi kar obljubil, da se drugo leto spet vidimo … Zaradi pomanjkanja materiala za delavnice smo imeli ves čas probleme z izvajanjem. Ob takih priložnostih se šele zaveš, da imamo doma vsega dovolj in preveč, če pa tega slučajno ni, pa se vse dobi v prvem trgovskem centru. Tega pa tukaj ni. Znajti se moramo brez tega, da bi kar nekje vzeli ali kupili. Na srečo je tukaj volne več kot dovolj, saj jo pridelujejo iz neštevilnih ovac in lam, nekje smo staknili nekaj lepila, voščenk, škarij in odpadni karton. In iz tega smo si izmišljevali delavnice: cofki iz volne, pajacki iz volne, živali iz kartona, kav...

Že Maja je opisala poseben nedeljski dan, ko smo se skupaj z Andreo in njenim očetom odpravili v skupnost La Libertad. Že poznana pot do La Palme se je nadaljevala na severozahod v prostranstva subtropskih gozdov. Dodaten čar je dodala megla, ki je zastrla poglede k poraščenim vršacem visoko nad dolinami, po katerih smo se komaj prebijali. Če bi padal dež, bi bila pot nemogoča zaradi vode in blata na kolovozih. Obdajala so nas vsakovrstna drevesa, palme, fikusi, banane, kakavovci, 5 in več metrska koruza (po moje rabijo lestev, da jo obirajo!), sladkorni trs ter najstarejša živa bitja na svetu. No, njihovi potomci. Da, prav ste prebrali: velikanske praproti, ki po nekod zrastejo v prava drevesa, so lomastili že dinozavri. Stare so od 50 do 70 milijonov let … Za sabo smo pustili La Palmo, Matyavi, La Libertad, nakar smo se sredi ozke doline, vzdolž reke, ki se je slišala v globini, ustavili na nekem ovinku. Gozd je bil že tako gost, da vanj niti megla ni prodrla. Ob ...