Iz Majinega dnevnika
 |
| Stirje musketirji na konju |
Vsi Italijani so odšli v Cuenco … hihi, naša kuča, naš čas!
Sobota minila brez stresa, ravno nasprotno. Dopoldne smo po sreči
ali pa nesreči preživeli v Guarandi. Dve sva imeli težke debate,
eden je šetal, eden pa počival. Popoldne dva fejsbukala, dva
šetala, zvečer nam je zapasal cviček in ko se ravno pripravljamo
na muvi najt, začne nekdo razbijat po vratih. Naša Andrea in
njen oče. Čez dan smo jih pričakovali, ampak ker jih toliko časa
ni bilo, smo mislili, da jih pač ne bo. Kljub vsemu smo jih bili
veseli, sploh zaradi tega, ker smo z njima preživeli tudi nedeljo.
 |
| Tik pred Martino barako |
S Suhijem sva pripravila zajtrk. Jajca na oko, sirček + vsa
tradicionalnost, ki jo premore hiša. Miza z zajtrkom je bila
pripravljena, ko so ostali vstali. Pa me nekaj tukaj hecajo, da imam
malo črnogorske krvi…
Obisk Comunidade La Libertad. Tam živi Marta, tista gospa, o
kateri sem pred dnevi že nekaj zapisala in ji je Andrea botra.
 |
| Martina kuhinja |
Trikrat mi je med potjo uspelo izustiti Marija, kam mi gremo?!?
in vprašanje ni bilo čisto nič odveč. V glavnem v džunglo. Pa ne
pretiravam. Ima Suhi par slik, ki bodo potrdile lokacijo. Podnebje je
čisto subtropsko. Zašvicali smo toliko, da mi je teklo
skoraj iz vseh por. Po dveh urah in pol makadamske vožnje se sredi
ničesar ustavimo in iz bližnjega hriba priteče 5-letna punčka.
Keily. Martina hčerka. Kam smo mi po tem lazili! Če je kdo gledal
film Georg iz džungle, si lahko predstavlja nekaj podobnega.
Njena lesena hiša stoji na kolih, do vhoda prideš po lesenih
stopnicah. Notri sta dva prostora. Spalnica ter skupni prostor, kjer
je kuhinja, jedilna miza ter dve viseči mreži.
Naša četica se je
prepustila toku dogajanja. Nismo spraševali, kam in kako ter zakaj,
ampak je bilo kot je bilo. Še včeraj zvečer smo se pogovarjali, da
bo treba za nedeljsko kosilo pripraviti govejo juho in krompir. Pa
nas je Marta pričakala z boljšim. Menda je vstala že ob 6.00
zjutraj, da je začela pripravljati našo pojedino. Odlična kokošja
juha, okusno začinjena, riž, govedina (no, po moje je bila
govedina), leča, rdeče zelje, banane in še sok. Porcije tako
velike, da tega z Evo ne bi nikoli pojedle, če ne bi bilo treba.
Res, takega nedeljskega kosila, v taki hiši, družbi in lokaciji ne
pozabiš kar tako.
 |
| Takole je v dzungli |
Po kosilu smo odšli nazaj do avtomobila in iz njega razložili vse
stvari, ki jih je Andrea prinesla Marti. Nekaj škatel oblačil,
hrane in življenjskih potrebščin. Je bila le fora, ko ji je
podala rolico papirja, ki je padla iz škatle, pa jo Marta samo
pogleda in jo vprašala, če so to servetki? Tam te stvari opravijo
malo drugače … Ugibala sem, ali je Marti in njenemu možu, ki smo
ga spoznali kasneje, ko se je vračal z dela, ter Keily, tako
življenje všeč. Sredi ničesar? Ja, jim je. To so oni. Kolibo sta
zgradila sama.
 |
| Andrea in Keily |
Andrea pravi, da sta garača. Enkrat sta Marta in
Keily Andreo obiskali v Quitu, v glavnem mestu in pri njej tudi
prespali eno noč. Da vidite Adreo, ko mi je razlagala to zgodbo: »Marti je bilo celo pot slabo, ker ni vajena vožnje z avtomobilom.
Najprej sta morali do Guarande, po tem v naslednji avtobus do Quita.
S sabo sta imeli živo kokoš in ta velik šop banan, v Quitu pa je
le malo bolj skomercializirano in tega ne vozijo kar tako s sabo v
avtobusu. Ta mala je celo noč jokala, saj ni mogla zaspati, ker se v
stanovanje sliši promet. Če se ne motim, ne bosta nikoli več
obiskali Quita. Sem po tem enkrat Marti in možu omenila, da lahko,
ko bo Keily starejša, pride študirat v Quito in bo živela pri
meni. Je njej oče kmalu prekinil moje besedičenje, češ da je
Keilyno življenje tukaj v La Libertadu. Ja, tukaj je malo drugače
kot kje drugje,« je na koncu še dodala.
 |
| Mauricio in Pajo |
Marko je skrenil nekam s poti dol v dolino in Pajo je šel itak za
njim. Na kar kmalu prileti nazaj, ajmo foto u avto, idemo dole,
ima Marko nešto, se ljulja. Odkril je viseč most čez reko. Že
prej se mi je zdelo, da je bilo nekaj govora, da se pode nadar
despois, a ko sva z Evo pod tistim mostom na vodni gladini našle
pajka v velikosti polovice dlani, naju je kopanje lepo minilo. Pa še
neki domačini so nas opazovali in se smejali našemu veselju, ki smo
ga zganjali ob ljuljanju mosta. Po moje so si mislili, tile
so mal čez les …
V prtljažnik avtomobila Andreinega očeta so se po vrnitvi iz rečne
doline spravili še Marta, Keily in Mauricio (eden izmed sosedovih
otrok, ki je menda še nekako v žlahti z Marto). Odpeljali smo se v
Campo Bello. Kot že omenjeno, smo se prepustili toku. Vlogo vodiča
je prevzel Andrein oče in nas popeljal do velikega kamna s
upodobitvami iz predinkovske dobe. Pačakutik in pačamama sta
dva simbola, ki pomenita mater zemljo in mater svet, kateremu so se
zaupali. Da spoštuje tradicijo, se je videlo, ko je splezal čez
ograjo, očistil kamen in ob stani odmaknil travo, ki ga počasi
zarašča.
 |
| Pa spet nazaj v blatni breg ... |
Subtropsko okolje je kot nalašč prostor za osvežitev v mimoidoči
reki. Suhi je komentiral: »Od sedaj naprej, kamor koli in kadar
koli kam gremo, bom mel jst s sabo eno tako mini potovalkico in noter
čist vse, ker itak nikol nič ne veš. Kopalke, brisačo, dolge
rokave, volneno jopico, sončno kremo, barvice, liste, material za
delavnice, pa še šnopc.«
Ker smo se zelo pozno vrnili v Salinas, smo rekli Andrei in očetu,
da lahko še čez noč ostaneta v naši hiši, a sta se po večerji
odpravila na nadaljnjo pot. Jedli smo njuno specialiteto: pečene
banane s sirom. Dobro!
Bi zapisala še kakšen zaključek, ampak po vsem tem … Suhi pomiva
posodo, Pajota slišim, kako prepeva pod tušem, Eve trenutni ni
tule, mislim da nekaj pripravlja za jutrišnje delavnice. Joj, tale
altura. Še dobro, da smo tako visoko, da jo lahko uporabim
skoraj za vsak izgovor.
Komentarji
Objavite komentar