Posebno nedeljsko bogoslužje

Že Maja je opisala poseben nedeljski dan, ko smo se skupaj z Andreo in njenim očetom odpravili v skupnost La Libertad. Že poznana pot do La Palme se je nadaljevala na severozahod v prostranstva subtropskih gozdov. Dodaten čar je dodala megla, ki je zastrla poglede k poraščenim vršacem visoko nad dolinami, po katerih smo se komaj prebijali. Če bi padal dež, bi bila pot nemogoča zaradi vode in blata na kolovozih. Obdajala so nas vsakovrstna drevesa, palme, fikusi, banane, kakavovci, 5 in več metrska koruza (po moje rabijo lestev, da jo obirajo!), sladkorni trs ter najstarejša živa bitja na svetu. No, njihovi potomci. Da, prav ste prebrali: velikanske praproti, ki po nekod zrastejo v prava drevesa, so lomastili že dinozavri. Stare so od 50 do 70 milijonov let …

Za sabo smo pustili La Palmo, Matyavi, La Libertad, nakar smo se sredi ozke doline, vzdolž reke, ki se je slišala v globini, ustavili na nekem ovinku. Gozd je bil že tako gost, da vanj niti megla ni prodrla. Ob cesti je bila le plastična rumena kanta, ki je nakazovala, da tu le nismo čisto sami. Po klicanju sta se z zgornjega brega spustili dve majhni postavi: Keily in Mauricio, sestrična in bratranec. Še vedno mi ni bilo jasno, od kod, saj ni bilo videti ničesar drugega kot gozd, blatno stezo in odtise škornjev in kopit.

Po pozdravu smo se v tisti breg podali za njima. Spolzko kamenje je dopolnjevalo blato, ki se je takoj oprijelo naše obutve in hlačnic. Ko smo premagali prvi breg, se je med drevesi prikazala lesena koliba na visokih kolih. Ja, to ni bil film. Pod kolibo so se šopirile kokoši in dva psa, malo stran je bila med drevesi napeta vrv z opranim perilom, nad kolibo pa neke vrste staja, ob kateri je bila privezana mula. Malo stran velik plastičen čeber in nekaj plastičnega posodja. Po cevi sem sklepal, da je tam voda. Naokrog nekaj smeti, še več olupkov in raznovrstnih ostankov. To je torej dom. Dom, kjer živi družina Marte Chimborazo.

Zavili smo okoli lesenih tramov, ki podpirajo kolibo in se po lesenih stopnicah povzpeli v hišo. Če temu sploh lahko rečem hiša: tla in del sten je narejenih iz plohov, v katerih je več špranj kot pa stene, ostali del pa dopolnjujejo bambusove palice, ki so zabite kot rešetke. Slabo leseno ostrešje pokriva zarjavela pločevina. Na stopnicah smo pustili blatno obutev in vstopili bosi. Dve viseči mreži na desni, na sredini za silo zbita miza, prekrita s polivinilastim rožastim prtom, dve klopi ter nekaj pokončnih razžaganih delov debla. V kotu polička s satelitskim telefonom in šolsko torbo. Na steni dve žički za vtičnico in navaden tranzistor, za katerim je bil zataknjen kos papirja. Na levi je bil en del zagrajen z deskami, verjetno za spalnico, drugi del pa kuhinja: stojalo z dvema plinskima ploščama, plinska bomba ter po tleh in na polički zložena posoda in začimbe, ki sta jo dopolnjevala dve veliki plastični vedri vode.

Vse to je prekril nasmejan obraz Marte, oblečene v majico in v trenerkaste hlače. Mati in hči sta bili bosi. Po pozdravu sta se Andrea in Maja zagrebli za viseči mreži, ostali smo malce negotovo posedli po klopeh, se spogledovali in čakali. Nakar prinese Marta na mizo prvi dve skodelici, polni zgoščene rumenkaste tekočine, iz katere je gledala kurja perut. Ker je imela le 7 skodelic, je Mauricio stekel domov in prinesel še dva krožnika. Ko je bilo vse na mizi, smo se okrog nje prijeli za roke, zmolili in sedli k jedi. Okusno in obilno. Ko smo si že oblizovali prste, je Marta pospravila ostanke in na naše veliko začudenje je sledila druga jed: riž, leča, rdeče zelje in kos mesa. Le od kod je jemala, saj ni bilo videti v »kuhinji« prav ničesar. Za posladek še banana iz domačega vrta in kozarec sadnega soka.

Ja, pojedina sredi džungle je bila boljša in obilnejša kot v kaki presrani restavraciji. Pravzaprav ni bila pojedina, bila je prava bogoslužna gostija, kjer je bil vsak grižljaj zahvala za Martino gostoljubnost nas, neznancev in naša obljuba, da si to zapišemo v srce.