Prva noč in dan v Chazo Juanu

Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli na novo misijonsko postojanko v Chazo Juan. Tokrat ne čez hribe, temveč čez Guarando. Čeprav tudi tukaj cesta pelje po skoraj neprehodnih strmih pobočjih, a po belih pikah sodeč so povsod naseljeni ljudje …

La Granja, nas novi dom

Tu nas je sprejel italijanski (že spet!) prostovoljec Andrea, o katerem je že bilo govora. Čeprav oblačno, nas je ogrela toplota in ni bilo vetra. Najprej smo se odpravili v šolo, kjer so ravno imeli odmor. Seveda se je ta odmor zaradi našega prihoda podaljšal do konca pouka. Naprej predstavitev, nato pa učenje plesa Waki waki. Plesali so vsi, učenci in učitelji pa še kakšno pomožno osebje je migalo izza vogalov šolskega dvorišča. Tako smo tudi spoznali večino otrok, oz. bolje, otroci so spoznali nas. Ko smo se popoldne odpravili nazaj v center vasi, ki je od naše hiše oddaljen kakih 500 metrov, smo se srečali še z katehistinjami in z več ali manj istimi otroki, ki so bili pri verouku. Vse je potekalo v cerkvi. V vsakem kotu je bila kaka skupina, ki je delala naloge ali pa poslušala razlago snovi.

Sosed Marcelo

Da je bila mera polna, smo se spet predstavili ter dodali še, kaj vse naj bi prihodnji teden počeli. Igre, delavnice, angleščina … In mera je bila polna, ko je katehistinja z Andreinim pristankom kar takoj povabila otroke na naše delavnice. In smo šli. Trije Slovenci in Črnogorec, z nami pa slabih 50 (!) otrok. Med kratko potjo smo se samo nasmihali in se spogledovali, kaj neki bomo počeli brez vsakega materiala in v majhnem prostoru, saj je prijetno rosilo …

Nekako smo zvozili: najprej se je vsak predstavil, nato pa smo se šli Ubogega črnega muca. Večer smo zaključili s sprehodom do centra vasi in tam ostali z otroci ob igrah še kako uro, dokler niso matere že začele klicati otroke domov. Z nami so se nato vrnili Marcelo, Fredy in Natalie, ki so naši sosedje, a večino časa preživijo z Andreom in se jih bomo pač morali navaditi, da nas spremljajo povsod. Celo na kraj, kamor še cesar hodi sam. :)

Nevarne ose

Ker je Andrea vegetarjanec in specialist za žuželke, se navajamo tudi na to. Večer je bil v znamenju žuželk, ki so nas obletavale, a jih je Andrea le ogovarjal in prestavljal. :( Ker tudi v naši sobi ne manjka takih in drugačnih golazni, smo večer zaključili z obilico domače aguardiente. In preživeli do jutra. Malo opikani, ogriženi, a preživeli. :)

Zjutraj so me zbudili otroci. Izmed obilice zvokov živali in šumenja reke pod našo hišo sem spoznal žvižganje, ki ni pripadalo živalim, temveč ljudem. In bili so sosedovi otroci, ki doma nimajo elektrike. Od vsega je bilo še najbolj nenavadno ali pa zanimivo to, kako se brijem. Troje parov oči je buljilo v mojo brado in aparat kot uročenih. Spraševali so me, če me boli, kako sploh aparat deluje, če ni nikjer ostrih rezil …

V soli v Chazo Juanu

Dopoldne smo nadaljevali s postavljanjem ograde za konja. Ni primerljivo z našim načinom. Stare strohnjene deske, bambus … tukaj drugega pač ni pri roki oz. je zelo drago. Ne vem, kako dolgo bo ograja stala, saj bi se podrla, če bi se sam malo bolj uprl vanjo … Seveda so prišli tudi otroci in Eva in Maja sta imeli opravka predvsem z njimi. Kosilo smo imeli v tukajšnji edini (menda) restavraciji: jedli smo nekaj, hm, kako naj opišem: juha, v kateri je bila čebula (blajk), kos avokada, ligenj, kalamar, šampi in ne vem kakašna trava. V glavnem, Maja to obožuje, zato bo zvečer deležna še porcij od nas treh. :)

Ja, pestro bo …