Drugo slovo

-

Počasi se naš čas v Salinas izteka. Včeraj sva se z Majo že poslovila v Apahui, kjer smo z nekaj manj kot 30 otroki izdelovali cofke iz volne, ki smo jo nakradli prav tukaj, v naši hiši. Še dobro, da sem pri teh slovesih že »utrjen«, sicer bi me ganil vsak objem in pozdrav ter prošnja, kdaj spet pridemo. Čeprav mi je Apahua zelo prirastla k srcu, pa je le malo predaleč, da bi kar obljubil, da se drugo leto spet vidimo …
Zaradi pomanjkanja materiala za delavnice smo imeli ves čas probleme z izvajanjem. Ob takih priložnostih se šele zaveš, da imamo doma vsega dovolj in preveč, če pa tega slučajno ni, pa se vse dobi v prvem trgovskem centru. Tega pa tukaj ni. Znajti se moramo brez tega, da bi kar nekje vzeli ali kupili. Na srečo je tukaj volne več kot dovolj, saj jo pridelujejo iz neštevilnih ovac in lam, nekje smo staknili nekaj lepila, voščenk, škarij in odpadni karton. In iz tega smo si izmišljevali delavnice: cofki iz volne, pajacki iz volne, živali iz kartona, kavboji iz kartona, pošasti iz volne in kartona, srčki in ptički iz kartona na volneni vrvici …
Ker so Salinas zaradi uspešne proizvodnje in trgovine domačih izdelkov postale tudi turistično znane, so se temu prilagodili tudi prebivalci: zadržano prijazni do turistov, otroci pa dodobra razvajeni in zato nepredvidljivi tako pri delavnicah kot pri igrah. Sploh pa se tukaj vse vrti okoli denarja: domačini igrajo vsak večer odbojko za denar. Ko smo nekega večera v naši hiši igrali igro Dixit, je bilo naslednje jutro ob pogovoru prvo vprašanje, če smo igrali za denar …
Sicer pa je v Salinas polno prostovoljcev vseh vrst: nekateri živijo v »župnišču« ob cerkvi, kjer je tudi sedež celotnega misijona; nekateri živijo po privatnih hišah, mi pa smo nastanjeni na spodnjem robu kraja, v Casa Juvenil, ki jo upravlja italijanska družina Luca, Erica in mali Tommaso iz misijonske skupine Gruppone. Sem so prišli za tri leta, prevzeli odgovornost za celotno hišo in prostovoljce, ki so tukaj. Medtem ko je Tommaso v vrtcu, Luca in Erica pomagata pri raznih projektih, ozaveščanju žena in vzgoji s posebnimi potrebami v Salinas in v okoliških skupnostih. Prostovoljci so zadolženi za razno razne stvari, za katere še sam ne vem. Delo z otroki, delo v čokoladni proizvodnji, pogozdovanje in gojenje kultur za prehrano je le nekaj znanih stvari, prostovoljcev pa je gotovo kakih 30. Med njimi so na moje veliko začudenje tudi taki, ki ne marajo otrok …
Če prav se ne strinjam z vsem, pa očitno življenje tukaj teče v svojih tirnicah naprej. Izkušnja v Salinas je bila vsekakor pestra in popolnoma drugačna od prejšnjih misijonskih izkušenj v Afriki. Seveda je za zaključke še prekmalu, saj nas čakata še dve popolnoma različni področji. Na naslednjo se odpravljamo v Chazo Juan, ki leži v džungli in bomo malo odrezani od sveta, nato pa za kratek čas selimo še v Quito med otroke z ulice …













Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Neukrotljivi ogenj

-
Slika
Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več