Drugo slovo


Počasi se naš čas v Salinas izteka. Včeraj sva se z Majo že poslovila v Apahui, kjer smo z nekaj manj kot 30 otroki izdelovali cofke iz volne, ki smo jo nakradli prav tukaj, v naši hiši. Še dobro, da sem pri teh slovesih že »utrjen«, sicer bi me ganil vsak objem in pozdrav ter prošnja, kdaj spet pridemo. Čeprav mi je Apahua zelo prirastla k srcu, pa je le malo predaleč, da bi kar obljubil, da se drugo leto spet vidimo …
Zaradi pomanjkanja materiala za delavnice smo imeli ves čas probleme z izvajanjem. Ob takih priložnostih se šele zaveš, da imamo doma vsega dovolj in preveč, če pa tega slučajno ni, pa se vse dobi v prvem trgovskem centru. Tega pa tukaj ni. Znajti se moramo brez tega, da bi kar nekje vzeli ali kupili. Na srečo je tukaj volne več kot dovolj, saj jo pridelujejo iz neštevilnih ovac in lam, nekje smo staknili nekaj lepila, voščenk, škarij in odpadni karton. In iz tega smo si izmišljevali delavnice: cofki iz volne, pajacki iz volne, živali iz kartona, kavboji iz kartona, pošasti iz volne in kartona, srčki in ptički iz kartona na volneni vrvici …
Ker so Salinas zaradi uspešne proizvodnje in trgovine domačih izdelkov postale tudi turistično znane, so se temu prilagodili tudi prebivalci: zadržano prijazni do turistov, otroci pa dodobra razvajeni in zato nepredvidljivi tako pri delavnicah kot pri igrah. Sploh pa se tukaj vse vrti okoli denarja: domačini igrajo vsak večer odbojko za denar. Ko smo nekega večera v naši hiši igrali igro Dixit, je bilo naslednje jutro ob pogovoru prvo vprašanje, če smo igrali za denar …
Sicer pa je v Salinas polno prostovoljcev vseh vrst: nekateri živijo v »župnišču« ob cerkvi, kjer je tudi sedež celotnega misijona; nekateri živijo po privatnih hišah, mi pa smo nastanjeni na spodnjem robu kraja, v Casa Juvenil, ki jo upravlja italijanska družina Luca, Erica in mali Tommaso iz misijonske skupine Gruppone. Sem so prišli za tri leta, prevzeli odgovornost za celotno hišo in prostovoljce, ki so tukaj. Medtem ko je Tommaso v vrtcu, Luca in Erica pomagata pri raznih projektih, ozaveščanju žena in vzgoji s posebnimi potrebami v Salinas in v okoliških skupnostih. Prostovoljci so zadolženi za razno razne stvari, za katere še sam ne vem. Delo z otroki, delo v čokoladni proizvodnji, pogozdovanje in gojenje kultur za prehrano je le nekaj znanih stvari, prostovoljcev pa je gotovo kakih 30. Med njimi so na moje veliko začudenje tudi taki, ki ne marajo otrok …
Če prav se ne strinjam z vsem, pa očitno življenje tukaj teče v svojih tirnicah naprej. Izkušnja v Salinas je bila vsekakor pestra in popolnoma drugačna od prejšnjih misijonskih izkušenj v Afriki. Seveda je za zaključke še prekmalu, saj nas čakata še dve popolnoma različni področji. Na naslednjo se odpravljamo v Chazo Juan, ki leži v džungli in bomo malo odrezani od sveta, nato pa za kratek čas selimo še v Quito med otroke z ulice …













Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci