Moje življenje

Iz Majinega dnevnika ... O ja, tukaj se še dogaja. Na veliko. Da ne bi ostali praznih rok možnih dogodivščin, nam jo je tokrat zopet zagodla narava. Sneg … pa tako ga imam rada … sedaj ga imam še rajši :) Podgorica se nahaja v dolini Skadrskega jezera. Glede na geografsko lego tega črnogorskega mesta ne moremo pričakovati večjih snežnih padavin, so mi pa domačini rekli, da je sicer lani nekaj bilo, letos pa je pretoplo, da bi bilo kaj omembe vrednega. Sobotno sončno popoldne smo izkoristili za manjši izletek. Zatrebač. V času vožnje v ta zakoni (k)raj, res nekje Bogu za hrbtom, mi je na misel prišel tisti film, ko se furajo v nekem avtobusu in tisti mladi igra na klavirsko harmoniko in vsi pojejo eee, za Beograd, za Beorgrad (Ko to tamo pjeva), le da smo jo mi mahali proti Zatrebaču. V tej vasi živijo še po »klanih«, rodbinah in znotraj tega še po skupinah, po družinah. Tako ima to kraj dolgo zgodovinsko tradicijo in kar zgodaj sem ugotovila, zakaj ga Turki niso nik...

Tudi letos je v Podgorici zelo pestro. Na stotine knjig iz Nosheve knjižnice še čaka na ureditev in vpis, večinoma albanskih, a k sreči je dostop do on line nacionalnih knjižnic Kosova in Albanije nemoten in se da kar hitro napredovati. Dokler mi ne pride v roke knjiga, ki ni zabeležena še nikjer … Oh, še daleč so od Slovenije … Konec januarja je v SMC Podgorica prispel prostovoljec Felix z Nizozemske na enoletno prostovoljsko izkušnjo. Zanimiv mladenič, ki se je že skoraj vživel, očitno mu tudi jeziki ležijo, saj se hitro uči črnogorščine in tukajšnjih navad. Te dni pa je na obisku tudi Dolenjka Maja, ki s pridom »izkorišča« svoj dopust za izpopolnjevanje v svoji turistični stroki. Tukajšnje sestre se že krepko prepirajo, ali bi jo omožile s Kosovarjem, Albancem ali Črnogorcem ter tako vzpostavile novo povezavo z Evropo in s tem prosti trgovini. Tako naju je nekega dne Felix povabil na ogled muzeja. Koga drugega tako ni mogel, ker tukajšnji mladi niti ne vedo, kaj to muzej...

… ki pa je ni bilo. Je pa Viki zato poskrbel za nekaj boljšega. :) Pa začnimo na začetku. Zjutraj običajno črnogorsko jutro. Ponoči je tako deževalo, da sem se še sama zbudila, čeprav me po navadi take stvari ne ganejo preveč. Kar se mi tu še posebno dopade, je to, da nisem običajen turist, ampak imam »črnogorski« privilegij. Tu lahko živim z njimi in si pogled na tukajšnje dogajanje oblikujem z njihovim mnenjem, ki vedo malo več o teh stvareh. O vseh stvareh tukaj. :) In se je začelo z zajtrkom. Po navadi po obrokih sestram pomagam pospraviti posodo. »Motro« Tonko sem prosila, da malo pohitimo, saj se mi mudi v biblioteko, ker je danes spet možnost, da bo kaj z našimi v Sočiju. Pa je že padla pripomba »motre« Anite, da »danas opet neće bit radni dan za Slovence.« :) Ko je jutranja evforija malo popustila, sem se ji morala nekako oddolžiti in ji pokazati, da se da delati tudi ob takih stvareh. V »podrumu« je tako minilo živahno dopoldne v prijetni družbi. Doslej nisem vedela, da...

Na sprehodu po vremensko nestabilni Podgorici, ki razkazuje neverjetne lepote. Ena teh je novoposvečena katedrala Kristusovega vstajenja. Lepota prevzame že od zunaj, kaj šele v notranjosti, kjer ni kotička, ki ne bi bil poslikan ... a o tem kdaj drugič ...