V Petrovac na kavo …*

… ki pa je ni bilo. Je pa Viki zato poskrbel za nekaj boljšega. :) Pa začnimo na začetku. Zjutraj običajno črnogorsko jutro. Ponoči je tako deževalo, da sem se še sama zbudila, čeprav me po navadi take stvari ne ganejo preveč. Kar se mi tu še posebno dopade, je to, da nisem običajen turist, ampak imam »črnogorski« privilegij. Tu lahko živim z njimi in si pogled na tukajšnje dogajanje oblikujem z njihovim mnenjem, ki vedo malo več o teh stvareh. O vseh stvareh tukaj. :)

In se je začelo z zajtrkom. Po navadi po obrokih sestram pomagam pospraviti posodo. »Motro« Tonko sem prosila, da malo pohitimo, saj se mi mudi v biblioteko, ker je danes spet možnost, da bo kaj z našimi v Sočiju. Pa je že padla pripomba »motre« Anite, da »danas opet neće bit radni dan za Slovence.« :)

Ko je jutranja evforija malo popustila, sem se ji morala nekako oddolžiti in ji pokazati, da se da delati tudi ob takih stvareh. V »podrumu« je tako minilo živahno dopoldne v prijetni družbi. Doslej nisem vedela, da tu vsi govorijo albansko, hrvaško, črnogorsko in srbsko. Tekoče. Vse bi še šlo, če ne bi bila albanščina čisto nekaj kontra. Ampak res. In če hočejo, v eni minuti zamenjajo vse prej omenjene jezike. Ko poslušam njihovo govorjenje in se skušati vključiti, gre, dokler ni zraven albanščine. Zato se zgodi, da včasih izgubim rdečo nit. No, ampak danes je nisem.

So »častne pričale o meni«. Kaj bi naredile, da ostanem tukaj. Tonka je predlagala, da postanem častna. Nekako nisem odgovorila pritrdilno. Anita se je »poslužila« druge taktike: »Da jo upoznamo sa nekim Albancem«. :) »I da završimo,« je dodala Tonka, »jo na kraju vijenčamo sa njim.« Sem šla potem kar kmalu nazaj v biblioteko, da ne bi ti dve še česa pogruntale. :)

Na kar srečam Vikija, vsega srečnega. Hodil je gor pa dol kot kakšen majhen otrok, ki je ravno kar dobil čokolado. Če bi bil to Janez, bi razumela, da je vzrok Sochi 2014. Dodal je, da je treba včasih zaupati v tisto Previdnost. Če zaradi tega dva dni ni dobro spal, če je moral Janez tekati gor in dol zaradi birokracije kot kakšen prostovoljec, ki pride na enoletno delo v Črno Goro, je bil sedaj ta trud poplačan. Še obstaja don Bosko! In to tukaj dol! Za krasno piko na i pride Suhi s prijetno novico o Gimnaziji Želimlje. Prišla je na 4. mesto lestvice najboljših srednjih šol v Sloveniji. S tem smo našli vse razloge, da končno odpremo šampanjec. Ne kakršnega koli. Takega s cvetom in sokom hibiskusa. :)

Vikiju evforija še ni popustila. Po kosilu me je vprašal, kaj počnem popoldan. Ker kakih blaznih planov nisem imela, sem rekla, da mu pomagam, če kaj potrebuje. Je odvrnil, da to ne, da bi pa kam šel, ker je pač tak dan. Recimo v Petrovac na kavo. Aha! :) Žal vremenu ne moremo vladati, zato smo Petrovac zamenjali z Reko Crnojevića in s Cetinjem. To pa je idila. Ni da ni, v družbi Marka, Feliksa, prej omenjenega Vikija, s kozarcem vranca in mariniranim krapom. :) Ob »šetanju« po Cetinju in prijetnem kramljanju ter poslušanju takih in drugačnih dogodivščin je bila tudi misel na kavo pozabljena. :)

*Zapis navdušene obiskovalke Maje Ž., ki dneve deli s salezijanci, sestrami, prostovoljcem iz Nizozemske, animatorji, mladimi in otroci v salezijanski skupnosti v Podgorici.