Muzej in druge štorije

Tudi letos je v Podgorici zelo pestro. Na stotine knjig iz Nosheve knjižnice še čaka na ureditev in vpis, večinoma albanskih, a k sreči je dostop do on line nacionalnih knjižnic Kosova in Albanije nemoten in se da kar hitro napredovati. Dokler mi ne pride v roke knjiga, ki ni zabeležena še nikjer … Oh, še daleč so od Slovenije …

Konec januarja je v SMC Podgorica prispel prostovoljec Felix z Nizozemske na enoletno prostovoljsko izkušnjo. Zanimiv mladenič, ki se je že skoraj vživel, očitno mu tudi jeziki ležijo, saj se hitro uči črnogorščine in tukajšnjih navad.
Te dni pa je na obisku tudi Dolenjka Maja, ki s pridom »izkorišča« svoj dopust za izpopolnjevanje v svoji turistični stroki. Tukajšnje sestre se že krepko prepirajo, ali bi jo omožile s Kosovarjem, Albancem ali Črnogorcem ter tako vzpostavile novo povezavo z Evropo in s tem prosti trgovini.

Tako naju je nekega dne Felix povabil na ogled muzeja. Koga drugega tako ni mogel, ker tukajšnji mladi niti ne vedo, kaj to muzej je … Bil je že v nekem zgodovinskem muzeju, a si je na veliko začudenje kustosinj ogledal večinoma prazne razstavne prostore. Nato pa je slišal, da se v starem centru Podgorice nahaja prirodoslovni muzej. Napotili smo se tjakaj. Kako pa je bilo, pa se je izpovedala Maja.
Muzej je ustanova, katere glavna naloga je dokumentiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje, ohranjanje ter preprečevanje škodljivih vplivov, izvajanje konzervatorsko-restavratorskih postopkov, upravljanje, omogočanje dostopa in predstavljanje javnosti predmetov premične kulturne dediščine. Muzeji predmete zbirajo, urejajo, hranijo in strokovno obdelujejo z namenom, da jih proučijo, raztolmačijo, povežejo s sodobnostjo in razstavijo. Torej je bistvo sodobnega muzeja v tem, da razstavljene predmete čim bolj približa obiskovalcem. Vse lepo in prav, dokler ne pridemo do muzejev v Črni Gori oz. v Podgorici.

Nič hudega in slabega sluteč smo se na lepo, sončno, četrtkovo popoldne odpravili v mesto, da obiščemo muzej. Žal zaman. V neposredni bližini Sahat kule (nekega stolpa, podobnega zvoniku) smo našli stavbo, ki bi lahko kazala na muzejske zametke. V upanju na potrditev našega mišljenja smo v bližnji trgovinici čakali na pritrditev. Ki pa je ni bilo, saj trgovki še nikoli nista slišali, da bi bil tu kakšen muzej. Iz trgovskega »back stage« je potem le prišla potrditev, da je tam muzej, nekakšen muzej.

Vrnili smo se nazaj do zgradbe in vstopili. Vrata na levi in vrata na desni. Hodnik in stopnice v zgornje nadstropje. Na vratih seznam uslužbencev ter njihovi nazivi. Vodja enega oddelka, drugega, kustos tega, kustos onega. No, nekaj pa le bo … Felix je odprl prva vrata, jaz sem le malo »pošpejala«. Kakšna zmeda. Kupi nereda, da si imel komaj kam stopiti. Da bi videla kakšno mizo ali razstavni prostor, ne morem trditi, saj je bil nered tisto, kamor mi je v tisti sekundi  »špejanja« ušel pogled. Nato spet čakamo, čakamo in se čudimo. Nič. Pa še kar nič. Končno je od nekod prišla mladenka, uslužbenka tega muzeja. »Izvinite, gospođa, željeli bi vidjeti muzej!« In njen odgovor: »Pa željeli bi i mi.« :)

Dejansko muzej deluje po principu pisarn in birokracije in nič več. Felix je bil kar malo razočaran, a smo se napotili po muslimanskem delu stare Podgorice, ob izlivu Ribnice v Moračo prečkali stari rimski most in se sprehodili do nove pravoslavne katedrale Kristusovega vstajenja ter si tako potešili kulturno-umetniške apetite. Za konec smo se ustavili pri Pajotu v Goodfellasu ter potešili še naše želodčke. Vsekakor zanimiv dan.