Čari Črne Gore

-
Iz Majinega dnevnika ...

O ja, tukaj se še dogaja. Na veliko. Da ne bi ostali praznih rok možnih dogodivščin, nam jo je tokrat zopet zagodla narava. Sneg … pa tako ga imam rada … sedaj ga imam še rajši :)

Podgorica se nahaja v dolini Skadrskega jezera. Glede na geografsko lego tega črnogorskega mesta ne moremo pričakovati večjih snežnih padavin, so mi pa domačini rekli, da je sicer lani nekaj bilo, letos pa je pretoplo, da bi bilo kaj omembe vrednega. Sobotno sončno popoldne smo izkoristili za manjši izletek. Zatrebač. V času vožnje v ta zakoni (k)raj, res nekje Bogu za hrbtom, mi je na misel prišel tisti film, ko se furajo v nekem avtobusu in tisti mladi igra na klavirsko harmoniko in vsi pojejo eee, za Beograd, za Beorgrad (Ko to tamo pjeva), le da smo jo mi mahali proti Zatrebaču.

V tej vasi živijo še po »klanih«, rodbinah in znotraj tega še po skupinah, po družinah. Tako ima to kraj dolgo zgodovinsko tradicijo in kar zgodaj sem ugotovila, zakaj ga Turki niso nikoli dosegli. Nekaj mladih, s katerimi tu preživljam svoj prosti čas, prihaja od tu. To povedo ponosno. Kljub temu, da sedaj živijo v Podgorici in mogoče niso bil vsega skupaj petkrat tam, ti bodo ob vprašanju, od kod prihajaš, s ponosnim tonom odgovorili »iz Zatrebača«.

Kraj se nahaja nad kanjonom reke Cijevne, lepo odmaknjen od civilizacije. Sem se hecala, da po vsej verjetnosti tam ne bi mogla preživeti, saj sem razvajeni otrok, ki dandanes komajda preživi, če ni v dosegu wi-fija. In kaj bi počela tam, poleg tega, da bi živela? Aha … Viki me je med potjo vprašal, če poznam streetball. Ja, to je ulična košarka. Po navadi se igra 3 na 3. Morda se mi je vprašanje zdelo malo nesmiselno, vendar je naslednji ovinek krasil star, razmajan leseni košarkarski koš. Na leto se tu zbirajo domačini v radiju oddaljenosti  treh kilometrov na večernem klepetu, druženju ob igranju košarke, zvečer pa spet nazaj. Saj res, kaj bo takim wi-fi … Morda pa celo preživim. In da se bi posvetila reji ovc ter gojenju krompirja? :)
Ko se pripeljemo že skoraj čisto pod vrh prelaza, nas je pričakal sneg! Pogumno se zaženemo vanj, saj so bile kolesnice narejene, tako da se tega nismo lotili prvi. Od tu naprej pa se je začelo :) Istočasno so v dolini, 100 metrov stran od salezijanskega centra, v bližnjem lokalu ustrelili dva moška, oba mrtva. Mimoidoča poškodovana, menda nič kriva. Prav tako v centu mesta nenapovedane demonstracije … nekaj tisoč evrov škode, policija ter solzilci. Aja, saj res … Črna Gora :)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Poslednji vrh

-
Slika
Prejel sem telefonski klic, če bi si ogledal dokumentarni film o duhovniku ... zanimivo, kje so me našli, da bi si ogledoval filme, ki so v španščini z možnostjo angleških podnapisov, sam pa ne znam ne enega ne drugega jezika ... pa še film o duhovniku ... no, vtipkal sem prjete kode (za internetni ogled) in se zleknil na posteljo ... Juan Manuel Cotelo, režiser filma La ultima cima, kakršen je uradni naslov, je film posvetil španskemu duhovniku, ki je pri 42 letih umrl v gorah. Pablo Dominguez je bil "normalen" duhovnik, z neverjetno vero ... Film je dokumentaren, poln pričevanj mož in žena, nečakov, brata, staršev, kolegov in žensk. Režiser se v filmu pojavi vsake toliko, da "pokomentira" izjave ljudi. Dva trenutka sta se me ob nerazumevanju jezika le dotaknila: režiserjev začetek, ko pove, da bi dobil nagrado, če bi javno križal duhovnika, če pa ga hvali, se lahko zgodi, da bo javnost križala njega. Drugi pa je, ko duhovnikovo smrt sporočijo v novicah na ...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več