Moje življenje

Iz Evinega zapisa Ko gledam sonce, kako pada v morje, se spomnim, kako smo sončne zahode občudovali v Ekvadorju. Na višini 3550 m, mnogokrat še višje, nas je sončni zahod razveseljeval z barvami, ki jih sicer vidimo samo na slikah. Mnogokrat smo se trudili, da bi te barve ujeli v objektiv, večinoma pa smo brez besed zrli v prizor in si ga poskušali vtisniti v spomin. Skoraj teden dni je že, odkar smo prišli domov. Teden dni od zaključka našega enomesečnega prostovoljstva. Ne mine dan, da ne bi domačim ali prijateljem povedala vsaj en utrinek iz Ekvadorja. Čeprav smo bili samo en mesec v čisto drugem svetu, sem rabila nekaj dni, da sta se srce in glava navadila na hiter tempo našega življenja, na stalno hitenje in gledanje na uro. V Ekvadorju je bilo drugače. Ljudje so po ure in ure sedeli pred hišo, 10 minut je pomenilo 1 uro, nikomur se ni nikamor mudilo. In vedno so si vzeli čas za druge, za prijatelje. V mesecu, ki je za nami, smo večino časa preživeli z otroki. Z ot...

Iz Majinega dnevnika Še Suhi je v enem izmed svojih začetnih zapisov dejal, da če ga bo kdo izmed nas prostovoljcev izdal, da govori italijansko, bo moral kar sam domov. Pojma nimam, kdo ga je izdal, a Suhi se je izrečenega kar resno držal. V bistvu ni bil nič kriv, da smo domov potovali razdeljeni. Na letališču v Quitu je bil čas za check in. Suhiju je uspelo, pri nas pa so se začele težave. Naše karte v računalniku ni bilo moč najti. Tečemo mi k naslednjemu pultu, da bi pri kolumbijski Avianci povprašali, kaj je narobe. Tam so nekaj brskali, naše težave pa so ostale enake. Pri enemu izmed kravatarjev, ki smo ga srečali na letališču in ki se nam je zdel primeren, da bi nam mogoče znal pomagati, zopet vprašamo, kako in kaj. Ta nas je odpeljal v svojo pisarnico. Ker nihče od nas ne govori čisto tekoče špansko in ker oni ne znajo tekoče angleško, je bil majhen problemček tudi jezikovno sporazumevanje. Gospod kravatar je preprosto nekam poklical, kjer so znali angleško. Njim ...