Kazalo je, da bomo ostali kar v Ekvadorju

Iz Majinega dnevnika

Še Suhi je v enem izmed svojih začetnih zapisov dejal, da če ga bo kdo izmed nas prostovoljcev izdal, da govori italijansko, bo moral kar sam domov. Pojma nimam, kdo ga je izdal, a Suhi se je izrečenega kar resno držal.

V bistvu ni bil nič kriv, da smo domov potovali razdeljeni. Na letališču v Quitu je bil čas za check in. Suhiju je uspelo, pri nas pa so se začele težave. Naše karte v računalniku ni bilo moč najti. Tečemo mi k naslednjemu pultu, da bi pri kolumbijski Avianci povprašali, kaj je narobe. Tam so nekaj brskali, naše težave pa so ostale enake. Pri enemu izmed kravatarjev, ki smo ga srečali na letališču in ki se nam je zdel primeren, da bi nam mogoče znal pomagati, zopet vprašamo, kako in kaj. Ta nas je odpeljal v svojo pisarnico. Ker nihče od nas ne govori čisto tekoče špansko in ker oni ne znajo tekoče angleško, je bil majhen problemček tudi jezikovno sporazumevanje. Gospod kravatar je preprosto nekam poklical, kjer so znali angleško. Njim smo razložili, v čem je težava in kaj v bistvu potrebujemo, da pridemo do doma. Naš let je potekal iz Ekvadorja v Kolumbijo, od tam v Španijo in nato v Italijo. V Benetkah naj bi nas pričakal Vinko in nas odpeljal domov.

Ne vem, kje in kdaj se je pri naših kartah zalomilo, vendar leta iz Ekvadorja v Kolumbijo nismo imeli rezerviranega, vse nadaljnje pa. Preden smo vse to razložili po telefonu, je čas kar bežal in bežal. Ura je bila 15 minut do 10.00, ko so se naši pogovori začeli. Ura je bila 10 do desetih, 5 do desetih, 10.00, naše težave pa se niso premaknile niti za milimeter. Marko je imel 10 čez 10.00 vkrcanje na letalo. Ne vem, kdo je bil bolj živčen, mi ali on. Marko je odšel s težko muko in ko je hodil proti vratom za vkrcanje, smo mu zaklicali: »Suhi, če boš dobil sladkorno, vemo, da smo krivi mi. Da o sivih laseh ne govorimo.«

Marko na poti v Evropo, mi prepuščeni sami sebi. Ker se med sabo že kar dobro poznamo, je odpadla skrb, ker smo vedeli, da ne bo nihče paničaril in bomo že nekaj uštimali. Gospod kravatar je bil toliko fer do nas in nam povedal, da mogoče ne bi bilo napačno, če se vrnemo nazaj v mesto, kjer naj poiščemo glavni štab Iberie, španske letalske družbe, ki je tudi delno urejala naše lete. Doklicali smo Andreo. Če ves čas nekaj nergam glede tega facebooka, ker se kar in kar ne morem navaditi na njegovo uporabo, je tokrat koristil. Takoj smo ji lahko sporočili, da smo ostali sami in prišla je po nas. Pajo in Eva nista imela težav, preko družbenih medijev sta bila v stiku z domačimi in na klepetu sta domačim obrazložila položaj. Ker pa je Vinko ravno tak amiš kot sama, sva se menila preko elektronske pošte. Najina komunikacija po navadi vedno vključuje vsaj kakšno foro ali šalo. Ko sem mu sporočila, da nas ne bo in da bo letališču pobral samo Suhija, sem mu z velikimi tiskanimi črkami dopisala: PA VINC, TO NI FORA, ČE SLUČAJNO MISLIŠ. Čez nekaj ur me je vprašal, ali sem resna ali se hecam. Še vedno mi ni verjel.

Z Andreo smo se odpravili nazaj v Quito. Na španski Iberiji so dejali, da niso nič krivi in naj se obrnemo na kolumbijsko Avianco. Poiskali smo še njen urad. Seveda so tudi oni rekli, da niso nič krivi in da je najverjetneje kriva Iberia. Začaran krog! Skoraj smo že prosjačili gospo, ki je sedela za računalnikom, naj malo bolj pobrska po sistemu in preveri, kako in kaj je z nami. Vtipkala je naše številke letalskih kart in na ekranu se je izpisalo, da sva z Evo na letu za Madrid, Pajota pa ni bilo nikjer. Po mojem sem bulila vanjo kot ciganka buli trgovko, ko jo ta obsodi, da je nekaj ukradla in mora zadevo vrniti nazaj. Nič mi ni bilo jasno. Našla je še podatek, da je agent s številko xx 2. julija spremenil naše lete. Hvala Bogu za to informacijo. Smo vsaj vedeli, kako in kaj naprej. Andrea Chimorazo (Chimborazo je vulkan v bližini Salinasa, ki je tudi največji v Ekvadorju; tako jo smo poimenovali - da je njeno srce veliko kot vulkan), nam je ponudila streho nad glavo in možnost uporabe telefona in interneta. Na agenciji v Ljubljani so prejeli tole elektronsko sporočilo:

Spostovani.

Smo Pavel Koros, Eva Kriznik in Maja Zibert in trenutno se nahajamo v Ekvadorju v Quitu. Ne moremo potovati nazaj v Slovenijo, ker je bil dne 2. julija 2014 spremenjen nas let pri agentu st. xx Letimo z Iberio in Avianco, vendar nam ne more nihce pomagati. Pocakali bomo, da se v Sloveniji agencija odpre in vas direktno poklicemo. Prvi let do Kolumbije smo ze zamudili, prav tako naslednjega do Madrida. Moja stevilka rezervacije je xx, prav tako Evina xx, Pavel pa ima xx.

Upamo na ugodno resitev problema.

Pozdrav, Maja

Zaradi časovnega zamika je naše sporočilo v Slovenijo prišlo sredi noči, ko je bil pri nas še svetel dan. Seveda je bil ves čas v naših mislih Marko. Ker so mu v Chazo Juanu ukradli telefon, si z njim na letališčih ni mogel pomagati. V Madridu je nekemu uslužbencu plačal 10 evrov, da je pridobil njegovo službeno geslo za internet, da bi bil v navezi z nami. Klub našim težavam z letom in kartami se mi zdi, da smo mi potegnili ta kratko, Marko pa je nosil vso breme. Tole sporočilo ga je čakalo na e-mailu, ko je priletel v Madrid:

Suhi takole je. Sedaj smo z Andreo v njenem stanovanju. Smo zdravi in siti. Ko smo na letaliscu koncali z vsemi pogovori s kravatarji, so rekli, da je greska od Iberije. V centru mesta smo nasli sedez firme in tam so rekli, da je greska od Aviance. Poiskali smo sedez Aviance. Na racunalniku Pajota sploh ni naslo, zame in Evo je pa pisalo, da letiva z letalom proti Madridu. Po vsem cudenju in besedicenju je zenska na Avianci ugotovila, da je greska na nasi agenciji, ker je bil 2. julija pri agentu stevilka xx spremenjen let. Sedaj bomo pocakali do 2-h zjutraj in klicali direktno na agencijo, sicer sem jim pisala tudi ze meil, ampak sedaj nihce ne dela. Ce se prav spomnim, je agentu ime xx, a ne? Bom kar rekla, ce lahko govorim z njim. Vinko o tem ze ve. Cakal te bo v Benetkah, kot je bilo dogovorjeno. Pajotu je umrla stara mama. Jutri je pogreb. Bomo preziveli. Lp

Andera Chimborazo je nadaljevala s službenim delom, mi pa smo se z vso našo prtljago spravili v en kotiček njenega stanovanja in meditirali. Vsak po svoje. Brali španske knjige in čakali na drugo uro zjutraj, ko je Eva naštimala budilko na svojem telefonu. Andrea nam je posodila svoj mobitel in odšla spat.

Ob bujenju mi je srce razbijalo kot pred maturo, saj me je malo skrbelo, če nam tudi tukaj ne bodo mogli pomagati. To je bila res zadnja možnost, ki nam je še preostala. Pajota sva z Evo pustili spati, me dve pa sva si skuhali kavo in čakali na klice ter elektronsko pošto, ki so vse od dveh pa do petih zjutraj potekali s Slovenijo in Suhijem. Ob prvem klicu so vsi na agenciji že vedeli za nas in reševali našo težavo. Pomembno se nama je zdelo povedati tudi, da so tu večkrat potresi in so zaradi zemeljskih plazov zaprte ceste. Na našo srečo tudi tiste do letališča.

Na koncu koncev se je vse skupaj rešilo. Agent je bil res zelo zelo prijazen. Ugotovili s(m)o, da napaka ni njegova, temveč v centrali agencije v Londonu. Ta napaka jih je stala nekaj tisoč evrov, saj so nas domov poslali po trasi Quito (Ekvador) – Bogota (Kolumbija) – Madrid (Španija) – Istanbul (Turčija) – Zagreb (Hrvaška). Za piko na i je poskrbela še naša prtljaga, ki se je odločila, da bo ostala še en dan v Turčiji.

Če prav vem, je letališče v Istanbulu na azijskem delu in ne uspe kar tako vsakemu v dveh dneh obiskati tri kontinente in šest držav, zamenjati ne vem koliko časovnih pasov in spreminjati čas na ročni uri skoraj, ko pristane letalo. V Ekvadorju sem se skoraj vsak dan naučila kakšno novo besedo. Največ glagole in ravno ti (oz. njihovi pomeni) so zaznamovali dogodke zadnjih dni. Eden izmed njih je cambiar, ki pomeni zamenjati ali spremeniti, saj smo vsem razlagali, da so bili spremenjeni naši leti ter e una experiencia más, kar pomeni, da gre še za eno izkušnjo več in lepo opiše naše dogodivščine.