Reveži z bogatim srcem

Iz Evinega zapisa

Ko gledam sonce, kako pada v morje, se spomnim, kako smo sončne zahode občudovali v Ekvadorju. Na višini 3550 m, mnogokrat še višje, nas je sončni zahod razveseljeval z barvami, ki jih sicer vidimo samo na slikah. Mnogokrat smo se trudili, da bi te barve ujeli v objektiv, večinoma pa smo brez besed zrli v prizor in si ga poskušali vtisniti v spomin.

Skoraj teden dni je že, odkar smo prišli domov. Teden dni od zaključka našega enomesečnega prostovoljstva. Ne mine dan, da ne bi domačim ali prijateljem povedala vsaj en utrinek iz Ekvadorja. Čeprav smo bili samo en mesec v čisto drugem svetu, sem rabila nekaj dni, da sta se srce in glava navadila na hiter tempo našega življenja, na stalno hitenje in gledanje na uro. V Ekvadorju je bilo drugače. Ljudje so po ure in ure sedeli pred hišo, 10 minut je pomenilo 1 uro, nikomur se ni nikamor mudilo. In vedno so si vzeli čas za druge, za prijatelje.

V mesecu, ki je za nami, smo večino časa preživeli z otroki. Z otroki, ki so obiskovali Colonio vacacional. Tri tedne smo bili z otroki iz Salinasa, en teden z otroki iz Chazo Juana, vmes nekaj popoldnevov z otroki iz Apahue. Vsakič, ko sem videla otroka, kako nas opazuje, sem se spomnila na misel profesorice iz fakultete: »Otroku, ki mu ne podariš iskrenega nasmeha, pokvariš prepričanje, da je svet dober.« Zato sem se, kamorkoli smo šli, smejala in otrokom podarjala nasmehe. Naj verjamejo, da je svet dober, če si ga takega naredimo. Od večine otrok sem dobila vrnjen nasmeh, nekatere oči pa so me še naprej opazovale z rahlim nezaupanjem. Otroci so se iz kraja v kraj nekoliko razlikovali med sabo, v glavnem pa so si bili kar podobni. Iz Salinasa so bili otroci mogoče bolj neučakani in nepotrpežljivi, iz Apahue so starejši pomagali mlajšim in bili zelo potrpežljivi, otroci iz Chazo Juana pa so bili od vseh najbolj motivirani za ples (verjetno tudi zaradi navdušenega učitelja in učiteljice :)). Ne glede na to, koliko so se med sabo razlikovali, jim je bilo skupno to, da si iz njihovih oči lahko razbral njihovo otroško razposajenost, nagajivost, veselje, brezskrbnost, igrivost. Nekaj, kar vidiš samo v otroških očeh. Še danes ne razumem neke ameriške prostovoljke iz Salinasa. Dejala je, da ne mara otrok. Kako lahko kdorkoli ne mara otrok, najiskrenejših bitij na svetu?!? Ob tem se spomnim še ene znane misli avtorja Antoina de  Saint-Exuperyja: »Vsi odrasli so bili nekoč otroci, toda le redki se tega spominjajo«.

Drugi dan drugega tedna sem šla z Erico in Tommasom v vrtec. Celo dopoldne sem preživela v salinaškem vrtcu in bila nad njim prijetno presenečena. Vrtec se je nahajal na hribu, približno 15 minut hoje od Case juvenil, kjer smo živeli mi. Razgled z igrišča na Salinas in okoliške hribe je bil neverjeten. Vrtec je bil ograjen z ograjo, ki ne bi ustrezala našim standardom, vendar me to ni motilo, saj sem si dejala, da vrtca ne bom primerjala z našim (no, mogoče samo majčkeno). Stavba je bila majhna, vendar poslikana z različnimi otroškimi motivi. Od daleč se je videlo, da je namenjena otrokom. Na desni strani vrtca stoji igrišče s toboganom, tremi majhnimi gugalnicami in nekaj pobarvanimi gumami, ki so postavljene druga za drugo in sestavljajo nekakšno gosenico. Vrtec je bil res majhen, tisti dan je bilo v njem kakih 40 otrok. Ko otrok zjutraj pride v vrtec, ga ena od vzgojiteljic sprejme, mu umije roke in ga posede za mizo. Garderobe, kot jo poznamo pri nas, ni. Imajo pa jedilnico, ki je res zelo majhna in v kateri se vsi zelo stiskajo. V njej so mize in stoli različnih velikosti, najmanjši so za najmlajše, največji pa za najstarejše (vem, precej logično :)).

Otroci, ki obiskujejo vrtec, so stari od 1. do 4. leta in so razdeljeni v tri starostne skupine: 1-2, 2-3 in 3-4. Vsaka skupina ima svojo igralnico (ki je tudi zelo majhna), kjer preživijo del dopoldneva. Za hrano imajo dobro poskrbljeno, pravzaprav nad mojimi pričakovanji. Za zajtrk so jedli nekakšno skutino zadevo, za malico trdo kuhano jajce, za kosilo pa najprej juho, potem riž s piščancem, pečeno banano in omako. Pravzaprav res zelo dobro, veliko boljše od hrane v mozambiškem vrtcu, kjer je bilo vsak dan isto. Otroke dobro navajajo na higieno, saj si umijejo roke pred malico in kosilom, po kosilu pa si umijejo še zobe. Sicer umivanje rok in zob poteka pred vrtcem, zunaj, in ne v umivalnici, vendar to v takem kraju sploh ni tako pomembno.

Ta dan sem bila pri skupini 1-2 leti in 3-4 leta starih otrok. Pozitivno me je presenetila vzgojiteljica iz skupine 3-4, saj se je na njenem obrazu videlo veselje do dela, ki ga opravlja. Prvih nekaj minut sem bila z otroki sama, saj je vzgojiteljica Neli pospravljala in urejala nekatere stvari. Med tem časom sem se z otroki igrala in s svojo skromno španščino reševala probleme z jemanjem igrač. Ko je prišla Neli v igralnico, so se otroci učili, kako se uporablja škarje, kaj lahko strižemo in česa ne, nato pa so narezali še trakce, kar je dobro za razvijanje fine motorike :).

Po dopoldanski dejavnosti so otroci pojedli malico, nato pa do kosila odšli na igrišče. In čeprav je zunaj res močno pihalo (in z besedo močno res mislim zelo močno) in je bilo kar mrzlo, igra na igrišču ni odpadla. Vzgojiteljice so takrat otrokom urejale frizure in jih z vodo in glavnikom česale. Pa še vedno ni nobenega zeblo in smo do kosila ostali zunaj. Po kosilu smo otroke očistile in jih pripravile na počitek (v eni postelji spita po dva otroka).

Nad salinaškim vrtcem sem bila res pozitivno presenečena, tudi vse vzgojiteljice so pokazale, da imajo korekten odnos do svojega dela, česar sem bila zelo vesela.

Nekega popoldneva sva z Majo ostali na trgu Salinasa še po koncu popoldanskih iger in se igrali z otroki. Mimo je prišla tudi deklica, ki je imela na hrbtu navezanega približno leto in pol starega otroka. Deklica naju je prepoznala in se ustavila pri nama. Stara je 6 let, pa je sama pazila na bratca. Maja je s to deklico in drugimi otroki odšla igrat nogomet, jaz pa sem popazila na dekličinega bratca, da se je lahko ona igrala. Pri nas bi se takim staršem verjetno za vrat takoj obesila socialna. V Ekvadorju pa ne, tam je vse tako drugače kot pri nas. In ni drugače v slabšem smislu, samo drugače je pač.

Moje znanje španščine je bilo od nas štirih najslabše. Razumela sem še nekako, povedati pa sem znala bolj osnovne stvari. In tako smo bili prvi večer v Chazo Juanu, ko me je Marcelo vprašal, če sem casada. V španščini obstajata besedi, ki sta si zelo podobni, vendar je njun pomen popolnoma različen. Beseda casada pomeni, da si poročen, cansada pa, da si utrujen. Do tistega dne so me večinoma spraševali, če sem po npr. dolgi poti utrujena. In tudi tisti večer sem mislila, da je Marcela zanimalo to, zato sem mu odgovorila si, un poco (ja, malo). Tako sem bila od prvega večera v Chazo Juanu malo poročena, ampak samo čisto malo :).

Večkrat od drugih slišim, kako so ljudje v Afriki, Aziji in Južni Ameriki revni, kako živijo v barakah, brez tople vode, brez postelj, kuhinj, elektrike in vsega, kar poznamo pri nas. Beseda biti reven pa ima lahko več pomenov. Mogoče so ljudje, ki smo jih v preteklem mesecu spoznali, res revni materialno, nimajo velike hiše, kopalnice s toplo vodo, elektrike in še česa, lahko pa rečem, da imajo srce, ki je daleč od tega, da bi bilo revno. Pri nas živijo bogataši, ki imajo revno srce, mi pa smo spoznali reveže z bogatim srcem. Pa sami presodite, kdo ima več in kaj je vrednejše.