Nevarnosti, ki ne počivajo ...

Zadnji dan »terena« se je zgodilo, kar sem najmanj pričakoval. Maja je v svojih zapisih precej opisovala barriose in njihovo ureditev ter lokalne bande, ki vladajo v njih.

Z Yessico in prostovoljkama Hirune iz Baskije ter Mariano iz Guatemale smo šli v La Sierro. Otroci so si glede na barriose zelo različni, kot da bi bili iz drugega sveta. V La Sierri so prav prisrčni, ljubeznivi, že od daleč kričijo in prihitijo naproti ter se stisnejo ob tebe ter te kar ne spustijo. Kako me to ne bi ganilo. Tudi danes je bilo tako. Pri dopoldanski delavnici z mlajšimi smo najprej čestitali in zapeli don Bosku vse najboljše. Otroci so to naredili s takim navdušenjem, kot da bi bil don Bosko res med nami! Sledile so plesne vaje, ki smo jih opravili odlično! Ja, priznam, da jih bom pogrešal, pa čeprav se nisem ničesar naučil.

La Sierra, spodaj kuhinja z jedilnico,
nad njo naša dvorana,
čisto zgoraj cerkev. Vse v bregu ...
Vir: Wikipedija

Po malici v spodnjem prostoru celotne zgradbe, kjer je kuhinja, smo prostovoljci odšli na obisk k neki mami vsaj 6 otrok v barako, ki se je stiskala ob strmi breg kakih dvajset metrov pod potjo, do katere so vodile še strmejše stopnice. Ko smo se vrnili, pa je Yessica sklicala sestanek. Seveda mi ni bilo prav nič jasno, razumel sem le nekaj besed: uboj, nevarnost, popoldne, maša … Ko sta mi Yessica in Hirune še enkrat počasi razložili, kaj se je zgodilo in kaj se lahko zgodi.

Kot je že znano, v barriosih vladajo kombosi. V La Sierri ni nič drugače. Državna in lokalna oblast, pri ljudeh osovražena zaradi tolikih nedolžnih žrtev v državljanski vojni, v La Sierro gradi prepotrebno kabinsko žičnico, ki bo omogočila lažjo povezavo s centrom in temi visokoležečimi naselji. A mir je kupila tako, da plačuje (!) kombosom za red in mir, da lahko gradbinci nemoteno gradijo in postavljajo stebre in postaje kabinske žičnice.

In v tem prazničnem vikendu se je zgodilo, da je šef dal pospraviti nekega člana iz soseske pod cerkvijo, kjer smo, zaradi neubogljivosti in blatenja časti … A ko se je ta šef v nedeljo ponoči vračal z otvoritve neke nove (barkarske) diskoteke, so, verjetno iz maščevanja, pospravili tudi njega. Kaj hujšega! Ko bi to bile sive glave, življenjsko preizkušane in polne modrosti … ne, to so možje, stari med 35 in 40 let!

Kakšni pogledi na Medellin! A kaj, ko ...

Ker mi še kar ni bilo jasno, zakaj se to pogovarjamo, me je Yessica napotila k oknu in me pobarala, naj malo pogledam po ulici. Gledal sem in se čudil Yessici, zakaj me pošilja gledat ulico. Začela sva z analizo. Nasproti cerkve je skupina mladih. Ja, in? To ni običajno. Pogledal sem na stransko ulico in pač gledal ljudi. Bilo jih je več kot po navadi in nihče ni nič delal. Le posedali so po skupinah pred barakami ali po vogalih. Ja, in? To tudi ni običajno. Ko sva nadalje analizirala, sem spoznal, da so na ulicah le otroci, mladi in ženske. Možakarjev, ki po navadi tovorijo, delajo, sedijo pred barakarskimi gostilnami, ni bilo. Ja, to pa res ni običajno, sem se končno strinjal. Počasi mi je le odprla oči, da se je nekaj zgodilo in da je ozračje več kot napeto.

Končno sem dojel, da bo danes popoldne, ko naj bi imeli popoldanske delavnice s starejšimi otroci, pogreb tega šefa v cerkvi, ki se nahaja v drugem nadstropju zgradbe, torej nad nami. In to ne kakršen koli pogreb. Pogreb vodje bande. Torej bo ljudi ogromno, ulice bodo zabasane, moški bodo oboroženi in s tem ne le »poslovilno« streljanje v zrak, temveč velika nevarnost spopadov. Počasi sem dojemal, da to ni film in da se nahajamo v realnosti.

Medtem smo dobili informacijo, da so predčasno končali pouk v bližnji šoli in vse otroke poslali domov. Torej se dogaja nekaj resnega. In sklenili smo, da se tudi mi še pred pogrebom poberemo iz tega pregretega barriosa … Spodaj v kuhinji, kjer so se seveda že pripravljali na dogodek tako, da so vse pospravili in zaprli, smo se zmenili, da bomo popoldansko malico razdelili na začetku srečanja v našem skupnem prostoru. Skupina starejših otrok je prišla in šele sedaj mi je postalo jasno, da so drugačni, mirnejši. Yessica se je zapletla v hitri pogovor z dekleti in dobila še nekaj informacij. Strah je najbolj spodbodlo dejstvo, da je bilo ponoči slišati streljanje med barakami. Po nekaj besedah o don Boskovem rojstnem dnevu smo jih razdelili malico, ki so jo v tišini, kar sploh ni običajno, pojedli, nato pa smo jih poslali domov s priporočilom, naj se nikar ne potikajo po ulicah.

Tudi mi smo na hitro pobrali šila in kopita ter pred cerkvijo na ulici čakali mini bus. Ja, zdaj sem videl, da je utrip res drugačen! Ni bilo običajnega zgovora in ropota iz sosednjega lokala, kdor je šel po ulici, se mu je mudilo in res je bilo neobičajno veliko »gledalcev« na vseh vogalih. Ko je mimo pripeljal še mrliški avtomobil, sem si tudi sam želel, da čimprej pride mini bus in me odpelje … Prišel je in nanj smo vstopili samo mi, čeprav je po navadi poln in se drenjamo na njem …

Policija za kakršenkoli poseg ni pristojna, ker bi jih hitro pospravili, sami kombosi pa bodo že uredili med seboj. Verjetno bo za »mir« umrl še kdo, nato pa bo življenje spet teklo normalno naprej. Do naslednjega spopada. Mimogrede sem od Hirune zvedel tudi, da so prejšnji teden v naši komuni pospravili pet ljudi. Prav pod Ciudad Don Bosco so ustrelili šoferja mini busa. Se zgodi, bi dejal, a po teh ulicah in s temi mini busi se vozimo na »delo«!

Odšli smo, otroci pa živijo tu, med temi barakami in nimajo kam …