Majhne podrobnosti

Po prijetno napornem izletu šentrupertskih cerkvenih pevcev se vrnem v župnišče. Z avtobusa je treba vzeti vse: nahrbtnik, fotoaparat, dežnik, jakno, vodnik in zemljevid. Ko vse to stlačim v nahrbtnik, se že poslovim, da bi odšel nazaj v Ljubljano. A nekaj manjka. Mobitel imam v žepu, denarnica je v fotografski torbici, ključev od avta pa nikjer!
Ta trenutek mi postane vroče. Kdo že pomaga? Sv. Anton! Kje so? Kam sem jih dal? Po navadi jih mečkam v rokah ali stalčim v žep. A zjutraj sem se odpravil na izlet, torej bi jih moral dati v kakšen predal nahrbtnika. V najmanjšem predalu jih ni, tudi v srednjem ne ... niti v glavnem delu nahrbtnika. Prvi signal pošljem župniku Jožetu, da nimam ključev. In si mislim, kje in kako bom spal, če se ne odpeljem. Prostora v župnišču je sicer dovolj, a spanca gotovo ne bo. Najbolje, da pokličem Blaža na Rakovnik, če obstajajo rezervni ključi ... a tudi to ne bo dovolj, saj je bila poleg ključev v etuiju tudi prometna. Še to! Nič, ohranim mirno kri in napnem možgane: zjutraj sem bil v kuhinji, bral Šentruperta, se preselil v pisarno. To je to. Sem šel na wc? Kam drugam. Ne. Kje so torej ključi? Ja, tudi sveti Anton mi ne more pomagati, če sam ne vem, kam sem jih dal. Vera pa taka!
Spet grem na dvorišče do avta. Avto je zaklenjen, torej jih nisem pustil v avtu. Spet je na vrsti nahrbtnik. Nikjer nič. V jakni nič. V hlačnih žepil le mobitel. Počasi razmišljujoče odkorakam nazaj proti pisarni in mismim na to, da ne vem, kaj bi sploh storil. Sem jih zgubil na avtobusu? Sedel sem spredaj. Da bi jih dal na sprednjo polico? Ne. Kaj če so padli iz nahrbtnika, ko so mi podajali vodnik?
Jože kliče šoferja Boštjana, ki je k sreči še pri avtobusu. Naj pogleda spredaj ali na zgornji polici. Črn etui. Kjuči s prometno. Če jih ni tam, potem sem jih izgubil na poti. Padli so iz avtobusa ...
In še med Jožetovim pogovorom odkorakam v kuhinjo. Mož blage duše, gospod Jamnik, počivajoč ob mizi posluša radio. Po par besedah mu potožim, da bom ostal kar v župnišču, ker sem izgubil ključe. Tudi gospod Jamnik se spomni na sv. Antona. Po ponovnem glasnem naštevanju vseh možnih lokacij nisem prišel nič dlje. Pa pravi gospod Jamnik tako mirno in spokojno: "Kaj pa če so pri računalniku? Mogoče so tam ..." Pri računalniku? Nejeveren grem pogledat. Bolj se vzpenjam po stopnicah, bolj se oklepam še te, zadnje rešilne bilke. Seveda, zjutraj sem bil pri računalniku! Odprem vrata, ozrem se rahlo levo pod ekran na računalniško mizico. Gledam in buljim. Nič. Počasi se premaknem naprej na drugo mizo, ki stoji poleg. Na njej je tiskalnik, na tiskalniku ničesar. Še dalje na mizi pa leži črn etui! Zagrabim jih in oddrvim po stopnicah v pisarno k Jožetu. Našel sem jih, pravzaprav jih je gospod Jamnik. Medtem ko Jože zopet telefonira Boštjanu, se oglasi gospod Jamnik iz kuhinje, zato odhitim tja. Velik hvala je gotovo premalo, a gospod Jamnik se sklicuje na sv. Antona. A meni se zdi, da je kar gospod Jamnik "kriv" za to, da sem si pošteno oddahnil ...