Nazaj v Quito
Po vseh zapletih smo se iz Salinas končno poslovili.
Zgledalo je že, da sploh ne bomo šli na pot ob dogovorjenem času, saj je
Italijanka Elena prišla na dan z zgodbo, da naj bi odpotovali šele v petek
zvečer in ne zjutraj, kot smo se dogovorili z Andreinim očetom Joséjem.
A v četrtek zvečer je najprej prišla elektrika, ki je cel
popoldne ni bilo zaradi nenavadno močnega vetra, nato je prišel Andrein oče
(česar sem bil po tednu dni najbolj vesel), končno pa tudi naši prostovoljci,
ki so bili na zadnji večerji z eno skupino italijanskih zajedalcev ali
kakorkoli se že imenujejo.
V petek, na sam praznik, ki pa ga tukaj očitno ne praznujejo
tako slovesno kot pri nas, oz. tega ni bilo čutiti, smo se tudi fizično
odpravili iz Salinasa. Pot do Quita je bila slikovita v vseh ozirih. Najprej
smo se ustavili na križišču salinaške in glavne ceste, ki pelje iz Quita v
Guarando. Skupina ljudi, tudi iz Salinasa, je pod taktirko militantne sestre
vzklikajoč in pojoč pričakovala – nikogar drugega kot novega škofa, ki je
prihajal v Guarando. Star je 42 (!) let in je deloval kot župnik na več
župnijah, profesor vseh mogočih predmetov, član odborov in komisij, da jih ni
moč našteti. Kako uro smo torej počivali v avtu, nakar se pripelje kolona vozil
z Marijinim kipom na čelu (no, prvem kamionu)in z rdeče ozaljšanim novopečenim
škofom.
Chimborazo (6.267 m) se ni hotel razkriti |
Z druge stani, po cesti iz Guarande, je prihitela že
omenjena godba in okravatani možje, ki so prav tako prišli sprejet novega
škofa. Vse se je dogajalo kar na križišču, zato se je ustavil skoraj ves
promet, trobljenja je bilo tudi nekaj, a ker je vse dogajanje spremljal lokalni
radio, so večinoma poslušali kar po radiu in seveda pasli firbce, kaj se
dogaja. Pravzaprav je bilo vse sila zabavno in preprosto. Karavataji in
kolarniki so nametali nekaj vljudnih govorov, tudi novi škof Yanez (ali naš
Janez) je nagovoril množico, preprosti ljudje iz teh hribov pa so ploskali in
mahali v pozdrav. Še najbolj se mi je zasmilila godba, ki ni imela kdaj igrati,
saj očitno ni bilo programa in je kratko malo izvisela, se spravila nazaj na
avtobus in v še večji koloni pospremila škofa v stolnico v Guarando. Upam, da
so imeli tam več sreče in priložnosti za igranje.
Gospod José nas je nato peljal okoli najvišjega ekvadorskega
vulkana Chimborazo in preko stare ekvadorske prestolnice Riobamba. V Ambatu smo
se ustavili na kosilu, kjer smo se po tednih večinoma italijanske paste končno
mastili s pečenimi kurami, zajci in (menda) morskimi prašički. Brez komentarja …
Ko smo prispeli v Quito, smo zaman čakali novega
inšpektorja, da se poslovimo, zato smo se odpravili k Andrei. V Quitu ni
čutiti, da je bil kakšen potres, življenje teče popolnoma normalno dalje, tudi materialne
škode pravzaprav ni. Andrea je pripovedovala, da je bilo še najhujše zaradi prometnega
kolapsa, saj se je vse zabilo in se nekaj ur praktično ni dalo nikamor.
Tukaj nam v teh dveh dneh, preden se vrnemo na staro celino,
očitno ne bo hudega. Očitno nas je Andreina družina vzela pod svoje okrilje. In
kje smo? Družina Andreinega očeta Joséja je kar premožna in v svojem poslu
uspešna. Čeprav živijo na severu v mestu Cayambe, pa imajo stanovanje tudi v
Quitu, kjer (so) lahko njegove tri hčere
Gabriela, Andrea in Aleksandra študirajo na univerzi. José je tudi zelo dejaven
salezijanec sotrudnik, vsa družina pa je misijonsko zelo dejavna in pomaga
raznim družinam in projektom v Salinasu.
Zvečer smo v stanovanju v Quitu spoznali mlajšo Aleksandro,
nato pa je prišla še Gabriela s svojo družino, možem Paulom in sinovoma Matinom
in Gabrielom. Po večerji in krajšem klepetu ter igranju s kockami smo se
počutili, kot da se poznamo že dolgo časa.
Pravi balzam po obdobju italijanske »okupacije« v Salinasu …
Vulkan Cotopaxi (5.897 m) |
Komentarji
Objavite komentar