Nazaj v Quito

Po vseh zapletih smo se iz Salinas končno poslovili. Zgledalo je že, da sploh ne bomo šli na pot ob dogovorjenem času, saj je Italijanka Elena prišla na dan z zgodbo, da naj bi odpotovali šele v petek zvečer in ne zjutraj, kot smo se dogovorili z Andreinim očetom Joséjem.

A v četrtek zvečer je najprej prišla elektrika, ki je cel popoldne ni bilo zaradi nenavadno močnega vetra, nato je prišel Andrein oče (česar sem bil po tednu dni najbolj vesel), končno pa tudi naši prostovoljci, ki so bili na zadnji večerji z eno skupino italijanskih zajedalcev ali kakorkoli se že imenujejo.

V petek, na sam praznik, ki pa ga tukaj očitno ne praznujejo tako slovesno kot pri nas, oz. tega ni bilo čutiti, smo se tudi fizično odpravili iz Salinasa. Pot do Quita je bila slikovita v vseh ozirih. Najprej smo se ustavili na križišču salinaške in glavne ceste, ki pelje iz Quita v Guarando. Skupina ljudi, tudi iz Salinasa, je pod taktirko militantne sestre vzklikajoč in pojoč pričakovala – nikogar drugega kot novega škofa, ki je prihajal v Guarando. Star je 42 (!) let in je deloval kot župnik na več župnijah, profesor vseh mogočih predmetov, član odborov in komisij, da jih ni moč našteti. Kako uro smo torej počivali v avtu, nakar se pripelje kolona vozil z Marijinim kipom na čelu (no, prvem kamionu)in z rdeče ozaljšanim novopečenim škofom.

Chimborazo (6.267 m) se ni hotel razkriti

Z druge stani, po cesti iz Guarande, je prihitela že omenjena godba in okravatani možje, ki so prav tako prišli sprejet novega škofa. Vse se je dogajalo kar na križišču, zato se je ustavil skoraj ves promet, trobljenja je bilo tudi nekaj, a ker je vse dogajanje spremljal lokalni radio, so večinoma poslušali kar po radiu in seveda pasli firbce, kaj se dogaja. Pravzaprav je bilo vse sila zabavno in preprosto. Karavataji in kolarniki so nametali nekaj vljudnih govorov, tudi novi škof Yanez (ali naš Janez) je nagovoril množico, preprosti ljudje iz teh hribov pa so ploskali in mahali v pozdrav. Še najbolj se mi je zasmilila godba, ki ni imela kdaj igrati, saj očitno ni bilo programa in je kratko malo izvisela, se spravila nazaj na avtobus in v še večji koloni pospremila škofa v stolnico v Guarando. Upam, da so imeli tam več sreče in priložnosti za igranje.

Vsekakor zanimiv in zelo ljudski sprejem novega škofa s poskusi formaliziranja, ki pa ni uspel :)

Gospod José nas je nato peljal okoli najvišjega ekvadorskega vulkana Chimborazo in preko stare ekvadorske prestolnice Riobamba. V Ambatu smo se ustavili na kosilu, kjer smo se po tednih večinoma italijanske paste končno mastili s pečenimi kurami, zajci in (menda) morskimi prašički. Brez komentarja …

Ko smo prispeli v Quito, smo zaman čakali novega inšpektorja, da se poslovimo, zato smo se odpravili k Andrei. V Quitu ni čutiti, da je bil kakšen potres, življenje teče popolnoma normalno dalje, tudi materialne škode pravzaprav ni. Andrea je pripovedovala, da je bilo še najhujše zaradi prometnega kolapsa, saj se je vse zabilo in se nekaj ur praktično ni dalo nikamor.

Tukaj nam v teh dveh dneh, preden se vrnemo na staro celino, očitno ne bo hudega. Očitno nas je Andreina družina vzela pod svoje okrilje. In kje smo? Družina Andreinega očeta Joséja je kar premožna in v svojem poslu uspešna. Čeprav živijo na severu v mestu Cayambe, pa imajo stanovanje tudi v Quitu, kjer (so) lahko njegove tri  hčere Gabriela, Andrea in Aleksandra študirajo na univerzi. José je tudi zelo dejaven salezijanec sotrudnik, vsa družina pa je misijonsko zelo dejavna in pomaga raznim družinam in projektom v Salinasu.

Zvečer smo v stanovanju v Quitu spoznali mlajšo Aleksandro, nato pa je prišla še Gabriela s svojo družino, možem Paulom in sinovoma Matinom in Gabrielom. Po večerji in krajšem klepetu ter igranju s kockami smo se počutili, kot da se poznamo že dolgo časa.

Pravi balzam po obdobju italijanske »okupacije« v Salinasu …

Vulkan Cotopaxi (5.897 m)