Don Boskove stvari: pozdrav

Mi pozdravi nismo narejeni iz snovi, torej nimamo pravega lastnega telesa. Ustvarjeni smo iz preprostih besed, ki velikokrat obvisijo v zraku. Ljudje so tisti, ki nam s svojo izgovorjavo dajejo telo in značaj. Po nasvetih mame Marjete je mali Janezek Bosko postal pravi mojster v umetnosti pozdravljanja. Do vaščanov zaselka Becchi se je vedel tako prijazno, da so se neotesani kmetje začuda učili olikanih manir od tega malega otroka. Prišlo mi je v navado, da sem njegov stalni spremljevalec.

Janez je kot otrok posebno lepo pozdravljal župnika ali duhovnike iz bližnjih vasi. Ko je nekoč videl prihajati enega, je upočasnil korak in se nasmejal, tako iz spoštovanja kot zaradi občudovanja. Ko je rahlo upognil glavo, je spoštljivo pozdravil »Dober dan« in čakal na odgovor. A pogosto duhovniki, obdarjeni z ošabnostjo, niso niti odgovorili na vljudni pozdrav, in tako sem ostajal praznih rok.

Janez se je ob tem zavedel, da ko bo postal duhovnik, se ne bo nikoli obnašal tako naduto kot ti duhovniki. Obljubil je, da bo vljuden z vsemi, še posebej z otroci in fanti … na to obljubo ni nikoli pozabil ... 

Ko se je preselil v Turin, da bi pomagal ubogim fantom, se je zelo trudil, da bi razumel njihove potrebe. Pogosto me je oblekel z veseljem in me poslal v zrak z namenom nasmejati kakšnega otroka, ki je ostal sirota. Ob drugi priliki me je odel z upanjem, da sem dohitel preplašenega fantiča: »Ne boj se, don Bosko te ne bo nikoli zapustil.«

Iz zgodovine

Janez Bosko je že od malega z naklonjenostjo pozdravljal domače in okoliške duhovnike. Velikokrat pa je bil njihov pozdrav hladen in narejen. Obljubil je, da nikoli ne bo postal takšen. (Spomini na Oratorij, Prvo desetletje, 12)

Ko je obiskoval svoje fante, ki so kot vajenci delali v tovarnah, sem moral biti zelo pozoren, da se nisem slučajno zmedel. Ko je pozdravil delodajalce, sem moral biti zahteven in vljuden obenem, čez nekaj trenutkov pa sem obdan z upanjem postal moralna moč tistim mladim delavcem. Najboljši je bil v iskanju izrazov, ki jih je uporabil za razne priložnosti: zahtevo, pritisk, opogumljanje, spoštovanje …

Leta so minevala in don Bosko se je postaral. Spoznal sem, da se bova morala nekega dne posloviti. To se je res zgodilo, a kljub vsemu sem ostal na njegovih ustnicah do zadnjega trenutka. V obleki prihodnosti me je poslal z besedami vere svojim salezijancem. V obleki ljubeznivosti sem se približal njegovim mladim, da ne bi pozabili na njegovo ljubezen. V še zadnji obleki sem se znašel: v obleki hvaležnosti … tako sem prispel naravnost v Božje Srce.