Koja ali Koci
Nekje v črnogorskih planinah ob albanski meji se je obetalo slavje in seveda sem moral zraven. Kraj Koja ali Koci (najbrž en in isti kraj v dveh jezikih?) leži med samimi planinami in skalami. Pa še težko bi mu rekli kraj, saj je to le redko poseljeno pogorje, kot pri nas recimo Uskovnica ...
Pri cerkvi in pokopališču se je zbrala zavidljivo številčna množica, podobno kot ob žegnanjih na kakšni slovenski podružnici. Manjkal ni niti nadškof Zef ter seveda znana albanska gostoljubnost.
Malo pred mašo smo začeli s šilcem kratkega, ki pa je bilo kar zajetno - skoraj 1 dcl ... Seveda bo kdo dejal, da opisujem same pijanske, a treba se je prilagodit kraju primerno :) No, vsaj zeblo me ni med sv. mašo v albanščini v nabito polni cerkvi ... Če pa bi spil še kakšen požirek, pa bi tudi že kaj razumel ...
Po kasnejšem Noshevem tolmačenju so se zbrali v spomin na 30-letnico smrti domačega duhovnika Marka Bakocaja. V pridigi in ob zaključku sv. maše v dveh dolgih govorih so se ga vsi spominjali kot pobožnega, marljivega, ustrežljivega, ljubeznivega in oh in sploh, Nosh pa ni skoparil s kritiko, da nihče ni omenil nič konkretnega iz njegovega življenja. Med drugim je bil po vojni zasliševan v zvezi z nadškofom Stepincem, a je odgovoril, da ko bodo vsi vstali in se Stepincu globoko priklonili, potem bo spregovoril. Pa so ga namlatili, kot se je to po vojni delalo. Med drugim so mu izlili oko ter ga zaprli za 20 let in mu prepovedali maševati. Po prestani kazni je odšel v Nemčijo, kjer je leta 1982 tudi umrl ... Mučeniška kri pričevalcev je blagoslovila tudi te kraje nekdanje Jugoslavije ...
Je pa prav prišel drugi šilček ob koncu maše, ko so zunaj ob cerkvi blagoslovili spomenik temu duhovniku. Mladi fantje (!) so se zapodili vsak s svojim pladnjem in ponujali žganje, gazirane pijače in cigarete! Prvič sem videl polni pladenj odprtih škatlic cigaret, nekako tako, kot bi naše gospodinje nanje naložile pecivo ... in spet sem srečal prijatelja fotografa iz Nikšića, ki tudi tokrat ni skoparil s fotografiranjem.
Popoldan smo zaključili pri frančiškanih v Tuziju, kamor spada tisto gorsko področje ...
Pri cerkvi in pokopališču se je zbrala zavidljivo številčna množica, podobno kot ob žegnanjih na kakšni slovenski podružnici. Manjkal ni niti nadškof Zef ter seveda znana albanska gostoljubnost.
Malo pred mašo smo začeli s šilcem kratkega, ki pa je bilo kar zajetno - skoraj 1 dcl ... Seveda bo kdo dejal, da opisujem same pijanske, a treba se je prilagodit kraju primerno :) No, vsaj zeblo me ni med sv. mašo v albanščini v nabito polni cerkvi ... Če pa bi spil še kakšen požirek, pa bi tudi že kaj razumel ...
Po kasnejšem Noshevem tolmačenju so se zbrali v spomin na 30-letnico smrti domačega duhovnika Marka Bakocaja. V pridigi in ob zaključku sv. maše v dveh dolgih govorih so se ga vsi spominjali kot pobožnega, marljivega, ustrežljivega, ljubeznivega in oh in sploh, Nosh pa ni skoparil s kritiko, da nihče ni omenil nič konkretnega iz njegovega življenja. Med drugim je bil po vojni zasliševan v zvezi z nadškofom Stepincem, a je odgovoril, da ko bodo vsi vstali in se Stepincu globoko priklonili, potem bo spregovoril. Pa so ga namlatili, kot se je to po vojni delalo. Med drugim so mu izlili oko ter ga zaprli za 20 let in mu prepovedali maševati. Po prestani kazni je odšel v Nemčijo, kjer je leta 1982 tudi umrl ... Mučeniška kri pričevalcev je blagoslovila tudi te kraje nekdanje Jugoslavije ...
Je pa prav prišel drugi šilček ob koncu maše, ko so zunaj ob cerkvi blagoslovili spomenik temu duhovniku. Mladi fantje (!) so se zapodili vsak s svojim pladnjem in ponujali žganje, gazirane pijače in cigarete! Prvič sem videl polni pladenj odprtih škatlic cigaret, nekako tako, kot bi naše gospodinje nanje naložile pecivo ... in spet sem srečal prijatelja fotografa iz Nikšića, ki tudi tokrat ni skoparil s fotografiranjem.
Popoldan smo zaključili pri frančiškanih v Tuziju, kamor spada tisto gorsko področje ...
Komentarji
Objavite komentar