Pesek v oči

Končno je prišel dan, ko sva s z Beauty spet srečala. Tokrat je bila že ogreta, tako da smo lahko popoldan izkoristili za vse oblike jahanja. Toni, Vinko, Maja in jaz smo se s Taro, Janezom, Westo in Beauty podali na Sveti Vrh. Razmeroma kratko pot smo tako močno zavili, da smo za to porabili cel popoldan.
Podali smo se celo na tako dolgo pot, da smo odjahali pozimi, vrnili pa smo se spomladi (ker je prestopno letos prestopno leto, se je to zgodilo danes pozno popoldne). Pot je bila prijetno pomladna, veter tudi ni varčeval s svojo močjo in "filmski prizori" so se kar vrstili: plapolanje grive v vetru, četica jahačev na nezaščitenem hribu, jahanje čez reko (v našem primeru je bil sicer potoček, a tudi to je že nekaj!), premagovanje ovir in izogibanje strelom. Slednja prispodoba zahteva pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da je jahanje ena sama romantika.
Seveda smo si tokrat po "zimskem" dremežu privoščili obilico hitrosti. Že konji sami bi najraje ves čas šli v kas, tako da se nisem mogel udobno in lenobno predajati zasanjanosti na knjiskem hrbu, saj me je vsake toliko udarilo v ta zadnjo. Pa tudi galopirali smo, kjer je to le bilo mogoče. In enako je Toni predlagal tudi na makadamskem kolovozu pri vzponu na Sveti Vrh. In pognali smo se z vso močjo. Bilo je enkratno, a če ne bi imel čelade, bi me pesek in blato, ki je letelo izpod kopit Janeza in Tare, dobesedno zbezalo s sedla. Še pravi čas sem si čelado potegnil globoko na obraz, da je odbila vso množico streliva, ki je bilo namenjeno v mojo glavo! Vinc je ob tem dobil še pravšnjo mero maskirnega sredstva (beri: blata) po vsej obleki, da je res izgledal kot kakšen specialec ...
Sveti Vrh je gostoljuben kot vedno. Že na poti do (nepričakovane) malice smo se okrepčali, nato pa nas je Matej v zidanici postregel, da smo kar obsedeli ... Dobra pikantna salama je dajala občutek žeje, ker pa je bila za vogalom pipca, ni bilo težav. Odkril sem le, da se tudi Dolenjci močno spreminjajo. Od štirih prisotnih je nazdravil le eden! Ne vem, kaj se dogaja z njimi ... če bi to bil 40-dnevni post, bi še razumel, tako pa mi ni jasno ...
Ker se je dan nagibal h koncu, smo se zganili tudi sami in odjahali nazaj. Tudi tokrat ni manjkalo galopa, le da mi je enkrat zmanjkalo opore. Beauty je klecnila, česar sem se zelo ustrašil, a ni bilo hujšega, saj se je kar v galopu ujela v ritem, jaz pa na srečo tudi. V Mokronogu smo zaman klicali Majinega očeta, ki je pel na nekem zboru vinogradnikov v gasilskem domu, zato smo obiskali njeno cimro, ki nas tudi ni pozabila postreči.
Tako smo se srečni in zadovoljni vrnili v Slepšek. Sledilo je zadnje drgnenje Beauty ob moje rame, nato pa je veselo zakorakala k jaslim.