Se zgodi

Če bi lahko govorila, bi globoko zajela sapo in pripovedovala ure in ure, čeprav sem tu šele dober teden ... Tako pa sem – kot se mi to običajno zgodi, ko drastično spremenim okolje – ostala brez glasu. Sedim pred računalnikom in si nad tipkovnico lomim prste upajoč, da bom lahko iz vseh vtisov in dogodkov oblikovala neko smiselno podobo.

Najprej komentar na našo pot do sem: s kombijem je šlo odlično do Verone, tam zastoj, ker je nekomu uspelo prevrniti glaževino. Zamudili smo se toliko, da na letališču ni bilo nobene gneče več. Komaj smo se vsi zvrstili na stranišče, že smo morali na letalo. Z Matejo sva sedeli skupaj. Sedež na moji drugi strani prazen, pred nama in za nama tudi. Sva že vse izračunali, kako bova zasedli vsaka svojo vrsto v ležečem položaju, če v Rimu, kjer se je letalo ustavilo za »tehnični« postanek, ne bi prisedlo cca. 100 potnikov. Sedaj za nama sedijo neki Italijani in Španci, pred nama naduvani mladinci neznanega izvora, a prav gotovo z rodovnikom in polno škatlo uspaval, na sedežu zraven mene pa … visoko rasel, skrbno izklesan in na moč galanten (temen) Afričan. Ima tako dolge noge, da mu kolena štrlijo še na mojo stran sedeža. Rada bi si ga temeljito ogledala, pa me je sram.

Z Matejo ugotoviva, da ne bo nič z ležečim položajem, zato se zadovoljiva s sedečim in se trudiva zaspat. Je nekako šlo, ob 1h zjutraj pa nas zbudijo eksotične stevardese s kričečo roza šminko in nam postrežejo z večerjo. Tudi prav, hrane se res ne bom branila po celem dnevu sendvičev. V Adis Abebi smo se presedli. Letališče je bolj podobno begunskemu centru kot letališču. S stropa kaplja, posledično so na tleh lužice, ki očitno motijo samo mene, medtem ko že tretjič po isti trasi iščem WC. Končno najdem vrsto žensk in predpostavljam, da mora biti tam stranišče. In je. Joj! Tu je vse! Vse! Od norih Angležinj, ki si upajo s tisto vodo umivat obraz in zobe; črnskih žensk vseh starosti, odtenkov, velikosti in oblik; starih turistk, ki si že od leta 1975 niso posodobile garderobe; urin v skoraj vseh agregatnih stanjih; vsi ogabni mikroorganizmi, vključno z bakterijami in virusi, pa seveda tudi tisti paraziti, ki domujejo v gatah.

Vrnem se nazaj na terminal, tam že čekirajo za na letalo. Pa se ustavi, ker crkne računalnik. Menjaj vrsto. Prav. Čakaj. Prav. (Medtem jim uspe popraviti računalnik – super!) Menjaj vrsto. Prav. Še malo čakaj. Tudi prav. Potem nas z avtobusom zapeljejo do letala. Ves čas me je strah, da se mi bo na kolena zvrnil kakšen Indijec ali Kitajec, pa se mi ne in to je razlog za veselje. Še bolj sem vesela, ko ugotovim, da nihče izmed njih ne sedi na sedežu poleg mene. Spet sediva skupaj z Matejo in ugibava, kdo bo najin sosed. Spet je Afričan. Tokrat tisti ta pravi, z vonjem vred. Vonja ne znam opisat, ampak je tisti pristni … Predstavljam si, da imaš takšen vonj, če se umiješ dvakrat na leto, če je treba ali ne.

Srečno pristanemo, zato lahko začnemo v miru skrbeti, kako bomo naše kovčke, polne mejno legalnih stvari, spravili čez carino. Takšna sreča spremlja samo norce in bedake, zato menim, da bi morala naša odprava malo premisliti, kaj od tega smo. Zamislite si: od vseh spornih kovčkov so odprli točno tiste, ki so vsebovali najmanj ilegalnih stvari. Hvala Bogu. Še največje nevšečnosti je imela Maja, ker ji je carinik tako premetal kovček, da ga ni mogla več zapreti, zato sva carinikom kar na licu mesta pripravili predstavo, ker sva obe skakali po kovčku in tlačili, potiskali ter prosili zadrge, naj se vendarle že zaprejo. Sicer pa se da čez carino tudi tako, kot so šli Kitajci. Za neko oranžno škatlo so cariniku v roko stisnili 1000 meticais-ev, pa jih je pustil mimo.

Zunaj sta nas pričakali s. Zvonka in s. Roseta. Nabašemo se v avtomobila. Tisti s s. Zvonko naravnost v Namaacho, mi v Rosetinem avtu pa smo obiskali še banko, kjer se je namenila dvigniti denar. V prvi banki ne gre, ker jim ga je zmanjkalo. Gremo v drugo banko, ki je boljše sorte, tam dobimo denar, potem pa na pot proti Namaachi.

Ah. Na tukajšnjih ulicah je vse tako drugače. Ulice in ceste so drugačne, domovanja drugačna, ljudje, navade, pravila in duh drugačen. Kakšen? Odvisno, kdo in kako gleda. Vsak se mora po svoje odločiti, če in kako bo sprejel to drugačnost ter kako jo bo vrednotil. Primer: po cesti gredo mati in dva otroka. Mati se ustavi, se razkorači, privzdigne krilo, rahlo upogne kolena, se polula, spusti krilo in nadaljujejo pot.

Iz mesta v predmestje, na podeželje, kjer v savanski goščavi oprezam za slonom ali žirafo ali vsaj opico … mrači se že in sonce kot žoga skače s hribov v doline. Utrujena sem, pa je ura šele nekaj čez peto popoldne. Ko prispemo v zavod in izstopimo iz avta, se na nas zgrne črn oblak prahu in otrok, ki brez vsakega pomisleka ali zadrege planejo na vsakogar, ga objamejo, vlečejo za obleke, lase in neusmiljeno kričijo svoja imena v upanju, da si jih boš zapomnil. Ne bo šlo. Tema je, ne vidim obrazov, vsi se mi zdijo identični: beli zobje, bleščeče oči in tanka telesca, oblečena v bolj ali manj izrabljene cunje.

Ko nas vsaj za silo spustijo iz rok, pograbijo naše kovčke in jih odnesejo v hišo, v kateri prebivamo. Tam se razpakiramo, potem pa gremo na večerjo. Za nas kuhajo posebej – za vsak slučaj. Zmeraj zelenjavna juha, riž ali krompir ali testenine, nekaj malega mesa, zelje ali fižol in solata. Za raznolikost hrane je poskrbljeno tako, da nam v zelenjavno juho včasih namesto riža zakuhajo makarone ali krompir, solato (zeleno solato in nastrgano korenje) pa nam naložijo na pladenj vsakič na drugačen način. Za sladico so banane ali papaja.

Takole. Moj čas je potekel. So me že prišle iskat punce, da jim oskrbim rane in kožne bolezni, ki sva jih tukaj s Kristino našle v izobilju …

Jana Hermavs