Se zgodi
Če bi lahko govorila, bi globoko zajela sapo in pripovedovala
ure in ure, čeprav sem tu šele dober teden ... Tako pa sem – kot se mi to
običajno zgodi, ko drastično spremenim okolje – ostala brez glasu. Sedim pred
računalnikom in si nad tipkovnico lomim prste upajoč, da bom lahko iz vseh
vtisov in dogodkov oblikovala neko smiselno podobo.
Z Matejo ugotoviva, da ne bo nič z ležečim položajem,
zato se zadovoljiva s sedečim in se trudiva zaspat. Je nekako šlo, ob 1h
zjutraj pa nas zbudijo eksotične stevardese s kričečo roza šminko in nam
postrežejo z večerjo. Tudi prav, hrane se res ne bom branila po celem dnevu
sendvičev. V Adis Abebi smo se presedli. Letališče je bolj podobno begunskemu
centru kot letališču. S stropa kaplja, posledično so na tleh lužice, ki očitno
motijo samo mene, medtem ko že tretjič po isti trasi iščem WC. Končno najdem
vrsto žensk in predpostavljam, da mora biti tam stranišče. In je. Joj! Tu je
vse! Vse! Od norih Angležinj, ki si upajo s tisto vodo umivat obraz in zobe;
črnskih žensk vseh starosti, odtenkov, velikosti in oblik; starih turistk, ki
si že od leta 1975 niso posodobile garderobe; urin v skoraj vseh agregatnih
stanjih; vsi ogabni mikroorganizmi, vključno z bakterijami in virusi, pa seveda
tudi tisti paraziti, ki domujejo v gatah.
Srečno pristanemo, zato lahko začnemo v miru skrbeti,
kako bomo naše kovčke, polne mejno legalnih stvari, spravili čez carino. Takšna
sreča spremlja samo norce in bedake, zato menim, da bi morala naša odprava malo
premisliti, kaj od tega smo. Zamislite si: od vseh spornih kovčkov so odprli
točno tiste, ki so vsebovali najmanj ilegalnih stvari. Hvala Bogu. Še največje
nevšečnosti je imela Maja, ker ji je carinik tako premetal kovček, da ga ni
mogla več zapreti, zato sva carinikom kar na licu mesta pripravili predstavo,
ker sva obe skakali po kovčku in tlačili, potiskali ter prosili zadrge, naj se
vendarle že zaprejo. Sicer pa se da čez carino tudi tako, kot so šli Kitajci. Za
neko oranžno škatlo so cariniku v roko stisnili 1000 meticais-ev, pa jih je
pustil mimo.
Zunaj sta nas pričakali s. Zvonka in s. Roseta. Nabašemo
se v avtomobila. Tisti s s. Zvonko naravnost v Namaacho, mi v Rosetinem avtu pa
smo obiskali še banko, kjer se je namenila dvigniti denar. V prvi banki ne gre,
ker jim ga je zmanjkalo. Gremo v drugo banko, ki je boljše sorte, tam dobimo
denar, potem pa na pot proti Namaachi.
Ah. Na tukajšnjih ulicah je vse tako drugače. Ulice in
ceste so drugačne, domovanja drugačna, ljudje, navade, pravila in duh drugačen.
Kakšen? Odvisno, kdo in kako gleda. Vsak se mora po svoje odločiti, če in kako
bo sprejel to drugačnost ter kako jo bo vrednotil. Primer: po cesti gredo mati
in dva otroka. Mati se ustavi, se razkorači, privzdigne krilo, rahlo upogne
kolena, se polula, spusti krilo in nadaljujejo pot.
Iz mesta v predmestje, na podeželje, kjer v savanski
goščavi oprezam za slonom ali žirafo ali vsaj opico … mrači se že in sonce kot
žoga skače s hribov v doline. Utrujena sem, pa je ura šele nekaj čez peto
popoldne. Ko prispemo v zavod in izstopimo iz avta, se na nas zgrne črn oblak
prahu in otrok, ki brez vsakega pomisleka ali zadrege planejo na vsakogar, ga
objamejo, vlečejo za obleke, lase in neusmiljeno kričijo svoja imena v upanju,
da si jih boš zapomnil. Ne bo šlo. Tema je, ne vidim obrazov, vsi se mi zdijo
identični: beli zobje, bleščeče oči in tanka telesca, oblečena v bolj ali manj
izrabljene cunje.
Takole. Moj čas je potekel. So me že prišle iskat punce, da
jim oskrbim rane in kožne bolezni, ki sva jih tukaj s Kristino našle v izobilju
…
Jana Hermavs
Jana ne bo samo dobra zdravnica, je talentirana tudi za slikovito in doživeto pisanje pristnega življenja. Bravo.
OdgovoriIzbriši