Kje si, Soila?

Teden bivanja v Namaachi je za nami. Zgodilo se je že toliko stvari, da imam občutek, da smo tu najmanj en mesec. In po enem tednu bi se spodobilo, da končno spregovorim z vsemi dekleti. Če že ne vprašam vsako, kako je bilo v šoli, kako se počuti, kako kaj njene prijateljice in kaj vse počne v prostem času, pa se potrudim, da vsaj vsako ogovorim ter jo pozdravim. Mislim, da tem puncam to veliko pomeni, saj drugače nimajo nikogar, ki bi jih to vprašal, razen njihovih prijateljic. Kako z veseljem pripovedujejo dogodivščine iz šole : )

Nekoga pa pogrešam. Kje si, Soila? Tista mala triletnica, majhne rjave očke, ki se skrivajo za eno izmed starejših punc in tisti prisrčen nasmešek, ko nimaš možnosti, da ti ne bi pogrela srce. Sedaj pa je nikjer ne najdem. Jose, Soilin oče, je Perujčan. Pred nekaj leti je prišel v Mozambik in se tu zaljubil. Tako je dobil hčerkico Soilo in tu ni tako neobičajno, da žene med porodom umrejo. Isto se je zgodilo Soilini mami. Na Josejevo nesrečo ga družina njegove žene nikakor ni in ni mogla sprejeti medse. Menda predvsem zato, ker je tujec. In kako jim je šlo v nos, ko je Soila ostala z njim. Tako sta ostala brez strehe nad glavo.

Sestre tu v Namaachi so opazile njun položaj, zato so ju sprejele medse vsaj za toliko časa, da najdeta drugo alternativo. In je minilo leto, pa še drugo leto. Soila se je z vsemi tukaj dobro ujela, hodila je v vrtec, bila je zelo razigrana in tudi sestre so jo vzele že čisto za svojo. Jose si je delo našel tukaj v misijonskem centu kot hišnik. (Dela mu res ni nikoli zmanjkalo, saj so tu še kar nekaj let za nami, kar se tiče tehnološkega napredka).

Nekega dne, ko je umrl nekdo od sorodnikov pokojne Josejeve žene, sta skupaj odšla na pogreb. Bili so sredi ceremonije, ko je Jose za trenutek izpustil roko hčere, jo pustil samo, da stoji poleg njegovih nog. Pa se je zgodilo tisto, kar najverjetneje še danes zelo obžaluje. Ugrabili so mu hči. Ko je pogledal dol predse, Soile ni bilo več. Niso potrebovali veliko časa, da bi ugotovili, kje je. Bila je pri družini pokojne žene. In kaj sedaj? Jose je dobro vedel, da tja nima vstopa.

Hvala tukajšnjim sestram, ki so zopet posredovale. Irmã Maria de Graça je tisti filozof, ki zna z besedami. Na obisku domačih je tako zvito povedala, da je sedaj konec počitnic, da so se punce že vrnile v internat in da je čas, da se skupnosti pridruži tudi Soila. Prvi izmed pričakovanih odgovorov je bil, da ne vedo, zakaj govori o Soili in da je tukaj ni. Takšen odgovor je sestra tudi dobila.

Zato je naslednjič srečo poizkusila Karmen. Jose je za vsak obisk pri tisti družini pripravil kakšne dobrotice, z izgovorom, da so za družino, v srcu pa je vsakič vse stvari izročil Soili. Po vseh neuspelih poizkusih je morala posredovati policija. Sprva domača, namaaška, pa spet ni bilo uspeha, saj tu deluje sistem zvez in poznanstev. Nato je prišla policija iz Maputa. Imela je več sreče. Družina je Soilo izročila Joseju in dva tedna sta živela v centru pri sestrah. Dva dolga tedna, saj je bil Jose vmes večkrat napaden, večkrat so ga izsiljevali in mu grozili.

Prišlo je tako daleč, da sta se morala s Soilo odseliti. Danes živita približno 2500 kilometrov severneje, v Namaachi pa je o tem nekako prepovedano govoriti, ker so tudi irmo Mario de Graço in Karmen že nagovarjali, naj izdata kakšne nove informacije o njiju. Sedaj se ve le to, da z očetom ne živita skupaj, ker Jose dela cele dneve, menda pa se je našla neka družina, kjer ima Soila streho nad glavo in srčno upam, da tudi ljubečo roko ter nežen pogled, ki ji pove, da je vredna ljubezni in zaupanja, ki ga še lansko leto prejemala tu v centru pri sestrah.

Soila, upam da boš z leti spoznala, da je oče ravnal pravilno, da mu ne boš nikoli zamerila njegovega vedenja in veliko sreče in blagoslova, kjerkoli se boš nahajala.

Maja