Smo mi cerkvena elita?
Kar sram me je priznati, da sem bil nazadnje v gledališču pred mnogimi leti, ko je nas "angolce" povabila Ana Dolinar na predstavo Goslač na strehi, v kateri je tudi igrala. Nato pa dolgo nič ... mogoče kaka misel, manj želja, kaj šele da bi izkoristil kakšno priliko.
Za Iztoka Mlakarja sem menda prvič zavedel še v prejšnjem tisočletju na popotovanju na Sicilijo, ko smo nazaj grede že na pamet znali njegovega Frančeškina pa Špacapana ali Puntarsko. No, nikoli nisem bil njegov "fan", vedno pa sem rad prisluhnil njegovim verzom ... dokler ga nisem slišal na cerkvenem radiu. Mlakar na Ognjišču? Narobe svet. Pašjon da je napisal in voditelj ga celo hvali? Na Ognjišču?
Kar odneslo me je v spletno brskanje, nato pa po vstopnice v Maribor. Glede na radijske napovedi sem pričakoval Mlakarjevo "umirjeno" interpretacijo za nas tako svetega besedila, ki govori o Jezusovem življenju, trpljenju ... in vstajenju! A predstava ni bila prav nič umirjena, prizanesljiva, dolgočasna ali zabavljaška. Ne, Mlakarjev Pašjon zadane v srce. In to toliko bolj, ker ga ne predstavljajo "naši", temveč "vaši", ki po navadi samo žalijo, izražajo umetniško svobodo in nas pošiljajo v srednji vek.
A ne Pašjon. Svetopisemsko besedilo prikaže moderno, v današnjem času in v nabrušenem Mlakarjevem jeziku, ne da bi žalil tako opevana "verska" čustva. Ne norčuje se iz naše vere, ne iz "našega" Boga, norčuje se iz nas ljudi, nastavi ogledalo našim grehom. Mogoče me je nagovoril toliko bolj, ker vsaj nekoliko poznam Sveto pismo in našega Odrešenika. A verjetno še premalo, saj je Pašjon prava kateheza, ne tista od intelektualcev (cerkvenih učiteljev), ki vedo prav vse, in ne od narodne elite (cerkvene hierarhije), temveč od samega hudiča.
Zato kapo dol. Kljub Jezusovi prošnji, naj ne obsojamo, je najlažje početi prav to. Mlakar pa je v Pašjonu dokazal, da lahko ne obsojajo tudi tisti, ki se nimajo za kristjane. A prepogosto se zgodi, da zavrnemo ponujeno roko, ker pač ni "naša". Zato je potrebno, da se ne gledamo sami v ogledalo, temveč da nam ga kdo nastavi ...
P.S. Ker se med predstavo ne sme fotografirati, Pašjon pa je tudi tako zbadljiv, da si kaj takega ne bi upal, sem si fotke "sposodil" s spleta Gledališča Koper.
Kar odneslo me je v spletno brskanje, nato pa po vstopnice v Maribor. Glede na radijske napovedi sem pričakoval Mlakarjevo "umirjeno" interpretacijo za nas tako svetega besedila, ki govori o Jezusovem življenju, trpljenju ... in vstajenju! A predstava ni bila prav nič umirjena, prizanesljiva, dolgočasna ali zabavljaška. Ne, Mlakarjev Pašjon zadane v srce. In to toliko bolj, ker ga ne predstavljajo "naši", temveč "vaši", ki po navadi samo žalijo, izražajo umetniško svobodo in nas pošiljajo v srednji vek.
Zato kapo dol. Kljub Jezusovi prošnji, naj ne obsojamo, je najlažje početi prav to. Mlakar pa je v Pašjonu dokazal, da lahko ne obsojajo tudi tisti, ki se nimajo za kristjane. A prepogosto se zgodi, da zavrnemo ponujeno roko, ker pač ni "naša". Zato je potrebno, da se ne gledamo sami v ogledalo, temveč da nam ga kdo nastavi ...
P.S. Ker se med predstavo ne sme fotografirati, Pašjon pa je tudi tako zbadljiv, da si kaj takega ne bi upal, sem si fotke "sposodil" s spleta Gledališča Koper.
Komentarji
Objavite komentar