Smo mi cerkvena elita?

-
Kar sram me je priznati, da sem bil nazadnje v gledališču pred mnogimi leti, ko je nas "angolce" povabila Ana Dolinar na predstavo Goslač na strehi, v kateri je tudi igrala. Nato pa dolgo nič ... mogoče kaka misel, manj želja, kaj šele da bi izkoristil kakšno priliko.
Za Iztoka Mlakarja sem menda prvič zavedel še v prejšnjem tisočletju na popotovanju na Sicilijo, ko smo nazaj grede že na pamet znali njegovega Frančeškina pa Špacapana ali Puntarsko. No, nikoli nisem bil njegov "fan", vedno pa sem rad prisluhnil njegovim verzom ... dokler ga nisem slišal na cerkvenem radiu. Mlakar na Ognjišču? Narobe svet. Pašjon da je napisal in voditelj ga celo hvali? Na Ognjišču?
Kar odneslo me je v spletno brskanje, nato pa po vstopnice v Maribor. Glede na radijske napovedi sem pričakoval Mlakarjevo "umirjeno" interpretacijo za nas tako svetega besedila, ki govori o Jezusovem življenju, trpljenju ... in vstajenju! A predstava ni bila prav nič umirjena, prizanesljiva, dolgočasna ali zabavljaška. Ne, Mlakarjev Pašjon zadane v srce. In to toliko bolj, ker ga ne predstavljajo "naši", temveč "vaši", ki po navadi samo žalijo, izražajo umetniško svobodo in nas pošiljajo v srednji vek.
A ne Pašjon. Svetopisemsko besedilo prikaže moderno, v današnjem času in v nabrušenem Mlakarjevem jeziku, ne da bi žalil tako opevana "verska" čustva. Ne norčuje se iz naše vere, ne iz "našega" Boga, norčuje se iz nas ljudi, nastavi ogledalo našim grehom. Mogoče me je nagovoril toliko bolj, ker vsaj nekoliko poznam Sveto pismo in našega Odrešenika. A verjetno še premalo, saj je Pašjon prava kateheza, ne tista od intelektualcev (cerkvenih učiteljev), ki vedo prav vse, in ne od narodne elite (cerkvene hierarhije), temveč od samega hudiča.
Zato kapo dol. Kljub Jezusovi prošnji, naj ne obsojamo, je najlažje početi prav to. Mlakar pa je v Pašjonu dokazal, da lahko ne obsojajo tudi tisti, ki se nimajo za kristjane. A prepogosto se zgodi, da zavrnemo ponujeno roko, ker pač ni "naša". Zato je potrebno, da se ne gledamo sami v ogledalo, temveč da nam ga kdo nastavi ...
P.S. Ker se med predstavo ne sme fotografirati, Pašjon pa je tudi tako zbadljiv, da si kaj takega ne bi upal, sem si fotke "sposodil" s spleta Gledališča Koper.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

-
Slika
Mogoče smo zaradi trenutnega položaja otopeli za občutljivost mnogih. V boju za vsak dan pozabljamo na mnoge preizkušnje, ki se sicer niso zgodile nam, a bi se nanje lahko odzvali drugače. Sicer pa ni treba daleč nazaj, danes nas ne gane več niti včerajšnja tragedija. Ogledal sem si film Dobra laž (prevod po mojem slabem znanju angleščine The good lie). Seveda sem takoj napel oči, ko sem videl ljudi od "spodaj". A dejstvo, da je film ameriške produkcije, takoj sproži nekaj zavor, zato sem se ga lotil z mero previdnosti. Govori o sudanskih begunskih otrocih (1983), ki so se uspeli prebiti do kenjiskega begunskega taborišča, od tam pa po mnogih letih v Ameriko. Tu se mi je pojavila misel na samopoveličevanje Amerike, obljubljene dežele, pa vendar me je presenetilo, da film prikaže vsaj nekaj zadreg in napak ameriškega sistema in njihovega pogleda na ostali svet. Potek filma se iz krute sudanske morije prelevi v tragikomično prilagajanje zahodnemu svetu, ki ga sudanski b...
Preberite več

Neukrotljivi ogenj

-
Slika
Prejšnji teden mi je Maja sporočila, da so na komercialni televiziji predvajali film, ki je govoril tudi o Mozambiku in družbeno-politični situaciji proti koncu prejšnjega stoletja v Južni Afriki. Takoj sem šel brskat v strica gogleta in našel celotni film ter si ga pogledal (ob tem pa se učil afriške angleščine, afrikaansa, celo šangana). Neukrotljivi ogenj me je pritegnil tako kot že nekateri dobri, a nepoznani filmi, ki opisujejo izkoriščanja, trpljenje in boje afriške celine. Akcijska zgodba, posneta po resničnih dogodkih, me je pritegnila v svojih drobcih na meji med Mozambikom in Južnoafriško republiko. Ne glede na moje minimalno poznavanje in izkušnjo v tem delu sveta film odlično predstavi značaj prebivalcev tega področja, kot jih je v dolgih letih izobikovala tako kolonizacija kot kasnejše državljanske vojne in divje izkoričanje bogatega sveta: nezaupljivost, predvidljivost, izigravanje in boj za lastno preživetje. Pokrajina, ljudje in pogledi so pravi. Prav tako s...
Preberite več

Španski vici

-
Slika
Za zaključek "napornega" tedna je posijalo toplo sonce in za našo hišo se je znašla čreda ovac ... za odmor med dolgočasnim predmetom Bog in zgodovina pa nam je profesor natrosil nekaj španskih vicev. V Barceloni pride na obisk k prijatelju Luis z zažganimi ušesi. Prijatelj ga začudeno vpraša: "Kaj pa se je zgodilo?" Luis odgovori: "Likal sem srajco, nakar je zazvonil telefon in sem po pomoti k ušesu pritisnil likalnik." "Ampak zakaj imaš zažgani obe ušesi?" Ponovno razloži: "Ponovno je zazvonilo ..." V Madridu vstopi v gostilno Jose Maria s papigo na ramenih. Gostilničar ga vpraša: "Ali ta žival govori?" Pa se oglasi papagaj: "Kot vidiš, se še ni oglasila." V Valenciji Pedro zagleda v odsevu neke izložbe moškega. Odide dalje in se nikakor ne more spomniti, kdo bi to bil. Vsekakor je bil prepričan, da ga je že nekje srečal. Vrne se celo nazaj k izložbi, ga ponovno zagleda, a se ne more spomniti, kje ga je sreča...
Preberite več