Veter nosi pesem mojo …

Po nedeljskem poležavanju in soočenju s pravim afriškim mačkom (ki je precej podoben slovenskemu), sem se odločila, da par besed zapišem še sama. Nočno življenje je tukaj kar precej pestro, ljudje so zelo odprti in komunikativni, predvsem fantje. Preden te sploh vprašajo po imenu, te že zasujejo z vsemi mogočimi komplimenti, naenkrat postaneš edina oseba v njihovem življenju, bodoča mati njihovih otrok, oseba, ki jo neskončno ljubi ... Kar nekaj Mozambičanov se za silo zna pogovarjati v angleščini, tako da jih celo razumem.

Po kakšnem požirku sem že pravi ekspert komuniciranja v portugalščini, tako da kakšna beseda prileti še v tem jeziku, čeprav me verjetno redko kdo razume. Nočno življenje v Namaachi smo okusili tri ali štirikrat. Prva postojanka je bila bližnja baraka (neke vrste trgovina z lokalom), kjer smo se zbirali mladi in stari, beli in črni, skratka vse živo ... Imeli smo srečo, da ima Karmen veliko prijateljev domačinov, tako da smo se kaj hitro med seboj tudi spoprijateljili : ) Mozambičani zelo radi plešejo, kar mi je pri njih še posebej všeč. Plešejo posamično ali v krogu, nekateri gibi so podobni borilnim veščinam, drugi spominjajo na kak erotični film, tretje si izmišljujejo sproti ... Plešejo tudi v parih, čeprav ne vem, kam bi uvrstila to zibanje. Večkrat sem jih poskušala naučiti »foxtrot« ali polko, pa sem imela več sreče z našimi prostovoljkami kot pa z domačini.

Naslednja in tudi zadnja postojanka je po navadi bila v lokalu »John Ton«, kjer so imeli celo mize in stole, da smo si med plesom lahko odpočili. Moram priznati, da smo bili teh nekaj sobot prava atrakcija. Vse oči so bile uprte v nas, črnci so stali na stopnicah kot pri pevskem zboru in radovedno opazovali naše plesne gibe. Verjetno v »diskaču« redko vidijo toliko belcev na kupu. Cene pijač so nižje kot pri nas (pivo stane 1 eur, liter vina pa 3,5 eur). Toaletni prostori se nahajajo kar zunaj v naravi za kakim grmom ali drevesom, tako da smo se trudili čim manj obremenjevati naše mehurje.

Ko se žur konča, Slovenci po navadi radi zapojemo še kakšno domačo. Nekajkrat smo to prakso skušali uvesti tudi v Namaachi, a žal neuspešno. Dobili smo samo par čudnih pogledov, včasih so bili kar direktni in prosili, če lahko prenehamo, ker jim ni všeč.  Po navadi je zmagala ljubezen do slovenske ljudske glasbe. : )

V Afriki je bilo res luštno. Čeprav je bilo naše bivanje dokaj kratko, me je Afrika prepričala, da sem na življenje pričela gledati iz drugega zornega kota. Marsikdo mi je pred odhodom rekel, da imam »jajca«, ker sem sprejela takšno odločitev. Namesto da bi dopust, ki sem ga letos imela na razpolago, izkoristila za počitnice na morju in lenarjenje na plaži, raje grem na tisoče kilometrov vstran delat »za đabe«. Če sedaj razmišljam o teh besedah, si mislim, da imam »jajca«, ker se bom vrnila nazaj v ta pobesneli svet. Da ne bo pomote, Slovenijo imam zelo rada, vendar ugotavljam, da smo v zadnjih letih čisto izgubili kompas. Nasmeh je izginil iz naših obrazov, po ulicah hodimo eden mimo drugega in zremo v tla; hitimo, kot da z vsako minutko izgubljamo dragocen čas. Vse mora bi narejeno točno ob rokih, drugače bo konec sveta. Na obiske hodimo še samo najavljeni, največ časa komuniciramo preko računalnikov in mobitelov. Ko se nam pridruži kakšen tujec s preprostim vprašanjem »kako si«, se najprej vprašamo »kaj bi pa ta spet rad od nas«. Pomembno je še samo, kdo ima (beri pokrade) več denarja, da ne omenjam korupcije in laži, ki so v naši politiki postale že kar samoumevne. Z največjim veseljem bi v afriški vrtec in tukajšnji internat poslala nekaj naših politikov in direktorjev propadlih podjetij. Že vidim »titio Paulo«, kako jih s svojim strogim pogledom in kričečim glasom uči reda in discipline. Prepričana sem, da bi tudi sestre z odliko opravile postopek prevzgoje.

Iskrive oči in bleščeč nasmeh afriških otrok, toplina in odprtost domačinov, inštrukcije klavirja, spanje v družbi malih živali, domači šnops, slapovi, pranje perila na roke, svež kruh z margarino, Macuacua, pleskanje, avokado, Indijski ocean, vožnja s kamionom, lomljenje jezika s portugalščino, slovenska pesem, ki je bila prisotna skorajda povsod ... Bilo je veliko lepih in nepozabnih doživetij, norih dogodivščin, smeha in veselja.

Čeprav je mesec dni relativno malo, je vseeno dovolj, da sem spoznala, kaj si želim in kaj pravzaprav potrebujem. In v tem trenutku sem iskreno hvaležna Marku, ki me je sprejel v svojo ekipo, kakor tudi svojim nadrejenim v službi, ki so mi omogočili strnjeno koriščenje dopusta : ) Hvala prostovoljcem za učinkovito medsebojno sodelovanje in afriškim otrokom, ki so mi ukradli srce.  

Mateja Rus