Pravoslavni krst in birma, se mi zdi ...

Na prvem sprehodu po Podgorici sem se v mrzlo sončnem popoldnemu, z vsemi naročili pri takšnih in drugačnih zdravnikih, odpravil vse do novega pravoslavnega hrama, ki me prevzame ob vsakem obisku ...
Tokrat sem doživel nekaj posebnega: glasno petje se je slišalo že v preddverje, nato pa je sledil prizor pojočega duhovnika, odpevajočega kantorja in štirih možakarjev v mlajših letih. Zamaknil sem se za steber in hlinil občudovanje čudovitih živopisanih fresk, v resnici pa motril dogajanje na sredi cerkve pod ogromnim lestencem. Po kakšne pol ure opazovanja dogajanja sem spoznal, da gre za krst in birmo. Simbolika je popolnoma drugačna, bogatejša in če ji ne veš pomena, zelo odtujena našemu razmišljanju, pa zato prav nič manj, mogoče celo bolj svetopisemska ...

V glavnem, krščenca, ki je bil pravi obritoglavec v puhastem jopiču in kavbojkah, je spremljal le malo starejši boter, tipični pametnotelefonski snemalec in še en mlajši spremeljevalec, ki je dogajanje budno spremljal ... vsi pa, vključno z duhovnikom in kantorjem, so bili neverjetno sproščeni, domači, kar se pri nas redkokdaj vidi (izjeme pač so :), vmes so se nasmejali, kratko pokomentirali, dajali opazke, spodbude ... na koncu pa se objeli, trikrat pocmokali in se ob koncu skupaj odpravili venkaj. Taki prizori mi dajo misliti, kako je Bog res drugačen, kot si ga predstavljamo ali ga mogoče skušamo posnemati ...