Kakšne barve je Medellin?

Iz Majinega dnevnika

Medellin je rjavo zelen, kot je rjavo zelena flora, ki jo premore mesto; Medellin je opečnato oranžen, kot je opečnato oranžnih milijon hiš, ki jih lahko vidiš z ene točke pogleda na mesto; Medellin je sivo bel, kot sta sivo bela megla in smog, ki se vijeta nad mestom; Medellin je rumen, tako kot so rumeni taksiji, ki vozijo po mestu; Medellin je črn in topel, tako kot so topli pogledi skoraj vseh temnopoltih mladih Kolumbijcev tukaj v Ciudad don Boscu. Nočni pogled na Medellin je poln rumeno belih zvezd. To so luči vseh opečnatih hiš in nekaj javne razsvetljave. Medellin je živa mavrica.

Nekaj stvari sva z Markom že videla in doživela. Po do sedaj doživetem Kolumbije ne morem primerjati s Slovenijo. V bistvu je tudi ne želim. Prej najdem vzporednice z Ekvadorjem, Kostariko, tudi Mozambik je primerljiv. S Slovenijo imamo skupno le zemljo, na kateri živimo, skupno pa nam je tudi nebo nad nami. To nas povezuje. In hvala salezijancem ter don Bosku, da je tu še ena velika vzporednica. Drugega ni.

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, da sem nekje v začetku tega leta zbolela za neko angino ali gripo. Opešala sem toliko, da sem potrebovala štiri dni počitka. Vem, da sem prvi dan prespala, v naslednjih dveh dneh pa sem pogledala vse serije prve epizode slavnih Narcosov. Serija ni tako zelo znana, a ravno toliko, da jo je gledal marsikdo in s tem spoznal življenje narko kralja Pabla Escobarja. Takrat se mi je zdel zares največji kralj. Faca. Taka faca, da sem si celo na telefon prenesla njegovo sliko. Potem sem tisto gripo prebolela in zopet je bila akcija dalje. Še nekajkrat sem se spomnila na Narcose, vendar počasi vse skupaj pozabila.

V Medellinu so se mi pred očmi zopet prikazali nekateri prizori. Žalostno je, da le teh v filmu prikažejo zelo malo. To so prizori, kjer otroci gverili prenašajo orožje, streljajo in tihotapijo drogo. Čeprav je menda gverilske vojne konec, tiha vojna še vedno poteka. Tetovaže na marsikaterih rokah in nogah mladih Kolumbijcev v Medellinu pripovedujejo o tem, o čemer je prepovedano govoriti.

Včeraj sva imela s Suhijem nekakšen priviligiran uvod v enomesečno delo. Suhijev prijatelj in ekonom Ciudad don Bosca, Jose Luis, naju je peljal na izlet po Medellinu in njegovi okolici. Za začetek smo se odpravili v neko fabriko in trgovino, kjer smo kupili sladoled. Veliko škatlo.

Jose Luis je velik človek. Pozdravi čistilke, varnostnike, mladi in otroci ga kličejo papi (oče), vsem zna nameniti prijazno besedo in je toplo sprejet med njemu enakimi predstavniki, predstojniki, rektorji in direktorji.

Jose Luis naju je za začetek odpeljal v salezijansko ustanovo, kjer se za dve ali tri leta nahajajo tako dekleta kot fantje, ki so do nedavnega delali za gverilo. Ti so prenašali drogo, strelivo in tihotapili orožje. Na njih se nahajajo prej omenjene tetovaže in imajo 14 ali 15 let. Iz ustanove ne pobegnejo, očitno je tukaj boljše kot med gverilci. V ustanovi so le zidovi in postelje. Nič drugega oprijemljivega. Jose Luis je le dodal, da je tu je še močna volja in don Bosko. Ne bom pozabila praznih zidov in preprostih postelj ter prizorov iz serije o Narcosih. Sem pa v zadnjem trenutku zagledala še nekaj. Preprosti napis, izrezan iz barvnega papirja je krasil eno izmed sten. Pisalo je:  Odločil sem se, da postanem pošten kristjan in zgleden državljan. 

Ducat in pol prostovoljcev,
ki za leto ali več delujejo v Ciudad Don Bosco,
je narisalo dobrodošlico :)

Za tem smo obiskali še salezijanski prednoviciat v Rionegru, se vmes ustavili na tradicionalnem kolumbijskem kosilu, za tem se ustavili v salezijanski osnovni šoli in noviciatu v La Ceji in se vrnili domov. Vmes je, kot običajno za ta čas tukaj, za slabo uro deževalo.

O karmelski Devici pa morda kaj več v kakšnem izmed naslednjih zapisov. Tu praznujejo patrono –

Virgen del Carmen, zavetnico taksistov, avtobusov in kamionov. Nisem mogla verjeti svojim očem! Večino prej naštetih prevoznih sredstev je bilo okrašenih z barvnimi trakovi, spredaj so nosili in vozili podobo Marije, vsem pa je bil skupni cilj, da se pripeljejo do ene izmed mnogih procesij, s priprošnjo nadaljnjih prevoženih kilometrov, ter se zahvalijo za vse srečno prevožene kilometre. Lahko si mislite, da štirimilijonsko mesto premore kar konkretno število vseh avtomobilov, motorjev, kamionov, taksijev in avtobusov. Vsi pa vozijo vsepovprek

Ni šlo drugače, kot da smo začeli s prvo uro zemljepisa ...

Danes sva po strokovnem uvodu spoznala sistem in osebje, s katerim bova v stiku naslednji mesec. Je že Suhi napisal nekaj o tem – pravica do sanj. Kakšno pa bo najino dejansko delo in vsebina, izveva jutri. Budilka ob 6.00. Zares sem v velikem pričakovanju.