Bello Oriente

Nov dan, nova medellinska četrt. Tokrat Bello Oriente. Če sem v Carpinelu skrival solze, sem tukaj občutil strah.

Tukajšnja vožnja z javnim prevozom je dobesedno vožnja z vlakom smrti. Iz Ciudad Don Bosco, ki je na vzhodni strani, se z javnim prevozom spustimo v center mesta do ustanove Patio, kjer ima sedež program Derecho a soñar, nato pa se z Majo pridruživa skupinam, ki dnevno odhajajo v posamezne četrti. Že na poti do centra sem skoraj dvakrat zletel s sedeža, podobno pa je bilo tudi, ko smo se dvigali na zahodno stran visoko med barakarska naselja. Prilagojen avtobusek z motorjem buldožerja nas je pustil nekje na sredi ceste, nato smo pešačili do cilja. Pedagoginja, socialna delavka, psihologinja in moja malenkost.

Znašli smo se na kraju, od koder se razteza Medellin kot na dlani. Ljudje bi plačevali, da bi lahko zrli tako veduto, kot sem jo sam. No, pravzaprav sem jo tudi sam plačal … V Carpinelu se še nisem zavedal nevarnosti, da se v teh barakah skrivajo bande, ki niso prijazne do gringov in tujcev. Cerkev in stavba ob njej, v kateri se nahaja jedilnica, v prvem nadstropju pa prostori, kjer smo imeli delavnice, se nahaja le 50 metrov od roba ploščadi s čudovitim razgledom. Ob prihodu smo z nekaj otroci naredili obhod do ploščadi in ker me je pogled popolnoma prevzel, sem si ga zaželel videti še enkrat …

Po prvi skupini otrok, s katerimi smo imeli športno vzgojo, so mi dotične voditeljice našle petnajstletnika, ki me je spremljal tistih 50 metrov do roba, saj je prenevarno, da bi šel sam!!! Še bolj pa sem jih slišal, ker sem iz nahrbtnika potegnil »profesionalni fotoaparat«. Kaj takega tu ni zaželeno in če bi to opazili domačini, bi v nevarnost spravil celotno ekipo, ki izvaja program Derecho a soñar. Na srečo me niso in upam, da me tudi petnajstletni Luis ne bo izdal kakšni bandi … Taki so ti kraji … Ko smo se po končanem programu peš vračali v dolino in se po strmih stopnicah spustili mimo ploščadi, so se na njej lesketali štirje motorji, zraven pa menda osem mladih brez majic in polnih tetovaž, ki so galamili in se zabavali v oblakih omamnega vonja … Bog ne daj, da bi se sam znašel sredi med njimi …

Če smo se z otroci več ali manj igrali, pa je pozno popoldne prišlo malo več kot po ducata štirinajst in petnajstletnikov. Tema: spolno prenosljive okužbe. Najstniki so taki kot pri nas: punce so se hihitale, fantje so bili bolj konkretni in dokaj resni, vsi pa so požirali nova znanja o načinih spolnih praks ter s tem povezanimi prenosi bolezni. Odkrito in brez zadržkov so socialna delavka, pedagoginja in psihologinja skušale vso stvar povedati v normalnem jeziku, kar so mladi že vedeli v vulgarnem jeziku.

Nazaj grede sva se z Majo menila, da tole prostovoljstvo res ni za vsakega. In je najtežje od vseh do sedaj. Priznam, da tudi sam nisem bil pripravljen na take stvari. Hvala Bogu za salezijansko skupnost, ki je ta večer obhajala sveto mašo in si pripravila domač večer v skupnem druženju. Zato vem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.