Ciudad Don Bosco

Pravzaprav niti ne vem, kje bi začel. Tretji dan salezijanskega prostovoljstva se je končno prevesil iz turističnih ogledov v samo jedro tega meseca, ki ga z Majo preživljava v Medellinu, v največji kolumbijski salezijanski ustanovi Ciudad Don Bosco.

Don Boskovo mesto. Na fotografiji se ne vidi, a tole je vse v eni sami strmini!

O življenju in utripu mesta in Kolumbijcev bom kdaj drugič, tokrat pa nekaj vtisov o »sprejemu« v družino Ciudad Don Bosco. Ja, prav ste prebrali, tudi uradno sem za mesec dni postal del pedagoškega kolektiva v tej tako razvejeni ustanovi, da niti nisem prepričan, če bom lahko vse opisal.

Ciudad Don Bosco so salezijanci ustanovili pred 51 leti in leži na enem izmed strmih pobočij, ki se dvigajo iz centra Medellina in leži na višini kakih 1.800 metrov. Kar težko si je predstavljati, da se do centra pride po strmih in zavitih klancih med dokaj urejenimi naselji, ki so zrasla iz barakarskih koč. Naklon presega 25 stopinj, najhujši klanci pa dosežejo tudi 35 stopinj. In tu vozi vse: avtomobili, motorji, avtobusi in kamioni.

Točno se ve, kje smo.

Skupnost osmih salezijancev, ki vodi to socialno ustanovo, ima 250 zaposlenih. Še prej pa odgovor na vprašanje, kaj vse obsega Ciudad Don Bosco. Poleg dveh župnij se v Ciudad Don Bosco nahaja internat za sirote in otroke, ki jih sem pošilja socialna služba. Osnovna šola in tehnične šole za grafiko, elektroniko, metalmehaniko, frizerstvo, lesarstvo pa mogoče še za kaj … Imajo grafično in metalurško podjetje, ki vsaj malo polni vrečo Fundacije CDB, iz katere se delno financirajo programi za nekaj tisoč otrok in mladih.

Na dislociranih enotah se nahajajo še komuna za reševanje otrok vojakov in gverilskih skupin, ustanova za otroke z ulice in ustanova za pomoč otrokom in družinam v najvišjih in najrevnejših četrteh.

Pogled z zahodnega na vzhodni breg. Vse vmes pa je štirimilijonski Medellin.

Država je pred več kot desetletjem zagnala program za reintegracijo otrok, ki so jih ugrabile gverilske skupine za nošnjo orožja ter za bojevanje v imenu gverile. Dvajset centrov je hitro propadlo in danes živijo le trije. Dva izmed njih vodijo salezijanci, ki ne gledajo na finančno dobičkonosnost in nevarnost, saj gverilske skupine verjetno niso vesele tega dela … Na obisk te ustanove sem se pripravljal z velikim strahom, zato je bilo presenečenje ob srečanju s temi mladimi toliko večje. Za nasmejanimi obrazi in zvedavimi pogledi zeva praznina oropanega otroštva.

Beli stebri na drugem bregu nosijo gondolo,
ki je sestavni del javnega prevoza
v barakarska naselja na neverjetnih bregovih.

Otroci z ulice so nas takoj obdali in kar padli smo v njihov svet igre. Kakih 70 jih živi v internatu blizu centra mesta. Obiskujejo različne šole, v internatu pa imajo dom: hrano, dejavnosti in razvoj.

Vsi ti programi potekajo na način, da mladi pridejo v ustanovo, v njej živijo in so tako deležni vsaj malo vzgoje za življenje. V sklopu programov zaščite pa je dejaven še eden: Derecho a soñar (Pravica do sanj). Pri tem programu razvejena skupina vzgojiteljev, socialnih delavcev in psihologov s sodelavci in prostovoljci obiskuje in izvaja programe v najbolj oddaljenih barakarskih naseljih. Tako pomaga otrokom doma, kjer živijo in njihovim družinam. In v ta program sva »padla« z Majo.

Danes je bil dan za spoznavanje sistema, načina dela in sodelavcev. 

James nama je na dolgo in široko predstavil ustanovo, delovanje in namen. Je zaposlen in ni salezijanec. A ve več o don Bosku, salezijanskem delu in preventivnem sistemu kot katerikoli salezijanec pri nas. Vidi se, da živi don Boskovega duha. 

Prvič v življenju sem podpisal cel kup papirjev: dokument o vključitvi prostovoljca v ustanovo Ciudad Don Bosco, pravilnik prostovoljcev in etični kodeks ustanove. Ni kaj, tukaj so na temelju (slabih) izkušenj izdelali precej rigorozen sistem, ki se ga s podpisom obvežem spoštovati in izvrševati. Da niti ne naštevam, kaj vse v teh dokumentih piše … med drugim tudi to, kako se rokovati in objemati.

Na sestanku zaposlenih. Na fotografiji je le pol dvorane :)

Da je bila mera polna, je bilo popoldne srečanje vseh zaposlenih (več kot 200 se nas je nabralo v dvorani), kjer je direktor Rafael predstavil finančno stanje ustanove, delo posameznih sektorjev in njihov razvoj. Razumel sem še, da so stroški bolniške in zdravljenj previsoki in so zaposleni po zakonu dolžni skrbeti za svoje zdravje, zmanjšali so se konflikti med zaposlenimi, ob koncu pa so pozdravili nove zaposlene. Mimogrede sem se razgledoval po dvorani in našel samo 6 (!) sivih glav.

Ja, pestro bo.