Oratorij po kolumbijsko – na terenu odkrito o drogah

Iz Majinega dnevnika
Kaj takega pa še ne! Oratorij mi ni tuja beseda. Oratorij po kolumbijsko pa je nekaj drugega. Z Markom sva prvi uradni delovni dan preživela v barakarskem naselju Carpinelo.

Saj veste, kako gre oratorij, kajne? Začnemo z uvodnimi animacijami, po tem pa se prestavimo na konkretno delo. Kako odkrito se doma pogovarjamo o drogah? Verjemite mi, da tako odkrito kot tu, zagotovo ne. Dobesedno otroci, stari med 8 in 14 let, so se danes razdelili v tri skupine. Pedagoginja Alejandra naju je z Markom predstavila kot slavna producenta televizijske hiše, za katero morajo otroci posneti propagandi oglas na temo »anti-droge«. Presenečena sem bila, kaj vse ti otroci vedo. Omar, še eden izmed vzgojiteljev, je pred samim začetkom vaje napravil uvodni govor.

»Otroci, kaj veste o drogah? Poznate koga, ki je že kdaj vzel kakšno izmed drog?« Otroci so drug preko drugega dvigovali roke in vpili. »Ja, moj oče. In moj dedek.« Spet tretji je zavpil čez vse: »Moj stric in sosed vsak dan, jaz pa moram po tem doma pomagati mami.« V tistem trenutku sem onemela. Kot bi pri nas v šoli učiteljica povprašala, kaj so jedli včeraj za kosilo in bi otroci vsi povprek … juho, krompir, zelje … Ja, bilo je natanko tako.

Kaj pa vsebina in teža vprašanja naše učiteljice in vprašanje Omarja?

Slavna producenta Marko in Maja sva imela priliko, da sodelujeva vsak pri svoji skupini in tako pomagava pri oblikovanju in pripravi propagandnega oglasa. Ena izmed skupin je obravnavala kokain, druga alkohol, pri tisti, ki je obravnavala marihuano, sem sodelovala sama. Ti otroci o drogah vedo vse. Vedo, kje jo lahko dobijo, vedo, kako jo uporabljati, vedo, kako se po zaužitju obnašaš. Droga je njihova vsakdanja spremljevalka.

Sama pri moji skupini nisem imela veliko dela. Deček Enrique je takoj prevzel besedo in začel z oblikovanjem zgodbe. »Predlagam, da sta vidva oče in mama. Sedela bosta doma in pila kavo. Jaz in ti bova vajina sinova. Ti boš prodajal drogo, ti boš policist.« Sama sem prevzela stransko vlogo sosedove gospe, ki je bila na obisku v njihovi hiši in je z očetom in mamo pila kavo. Zgodba je šla takole.

Ko so nekega dne oče, mama in gospa soseda sedali doma in pili kavo, sta v dnevno sobo pridrvela oba sinova. Prosila sta za dovoljenje, da bi odšla na igrišče, kjer bi igrala nogomet. Oče jima je dovolil. Gospod ob igrišču, ki je spremljal in opazoval otroke, kako igrajo, je nekajkrat zažvižgal in pomahal enemu izmed sinov. Ta je takoj stekel k njemu, v nekaj sekundah pa se mu je pridružil še njegov brat. Nekaj so šepetali, gledali okoli, pokadili nekaj marihuane in si na koncu pokimali. Otroka sta se nato odpravila domov. Doma sta iskala priliko, da bi ukradla denar. Eden izmed bratov si je domislil, da je postal zelo lačen, zato sta se oče in mama odpravila v kuhinjo, da bi pripravila hrano. Takrat sta dečka izkoristila priliko in iz dnevne sobe odnesla denar, za katerega sta vedela, da je skrit pod zofo. Stekla sta nazaj h gospodu, mu dala denar, ta pa jima je izročil še več marihuane. Ko sta se mama in oče vrnila v dnevno sobo, dečkov ni bilo več. Gospa soseda je staršem povedala, kar je videla. Oče, mama in gospa soseda so nato počakali doma, da sta se dečka vrnila. Vrnila sta se drugačna. Omamljena (ne morete si predstavljati, kako neposredno otroci to prikažejo z mimiko in govorico telesa!). Oče je nato znorel. Začel je pretepati otroka, mama je klicala policijo. Takrat sta dečka povedala resnico in policiji povedala, kdo jima je prodal drogo. Mami in očetu sta se v joku opravičila in rekla, da tega ne bosta storila nikoli več. Policija je nato prijela in odvedla preprodajalca.

Skupini sem predlagala, da se lahko na koncu vsi skupaj priklonimo in hkrati, glasno povemo sporočilo, ki smo ga želeli podati preko propagandnega oglasa. Ena izmed deklic je takoj prevzela pobudo in dejala: »Jemanje droge ni prava pot, če želiš priti daleč.«

Te besede smo izrekli ob skupinskem priklonu po koncu našega oglasa. Producentka Maja je bila še vedno zgrožena, vendar ponosna na svojo skupino.

Želim si, da bi ti mladi obrazi enkrat le našli pot, vendar se bojim, da je to tukaj zelo malo verjetno. Ko bi le kakšne izmed teh delavnic pripomogle k temu. V bistvu verjamem in vem, da bodo!

Jutri pa budilka zopet ob 6.00. Me zanima, kaj bo prinesel nov dan.