Fanta iz puščave, 9 dni do božiča

Alìjevi sandali je naslov zgodbe, ki je resnična in se je zgodila pred leti. Zapisal jo je salezijanski misjonar Vicenzo Donati, ki trenutno deluje v Sudanu. Mogoče me bo v teh, velikokrat romantično opevanih dnevih pričakovanja nekoliko prizemljila in odprla v daljno resničnost, ki pa je bolj otipljiva kot lep jaslični prizor ...

Fanta iz puščave

Oblečena v raztrgane cape se borita s puščavskim peskom. Veter ju s peskom biča v obraz. »Daj, Malit, pogumno, še malo …« Malit, majhen deček iz plemena Dinka, je na koncu moči. Sesede se na pesek. »Malit,« vztraja njegov tovariš iz plemena Nuer, »tako dolgo že potujeva, toliko težav sva že premagala, tako blizu cilja sva, kako se lahko prepustiš smrti? Daj, Malit, še malo!« A Malit besed svojega tovariša ni več slišal. Le zašepetal je: »Kje so drugi?«

Pohod

Na tisoče sudanskih otrok je iz Etiopije začelo dolg pohod v Kenijo. V dolgi državljanski vojni so pobegnili iz porušenih vasi južnega Sudana. Afriška plemena so se v osvobodilni vojni borila proti vodstvu v Kartumu, ki je z uvajanjem islama prepovedoval njihovo afriško istovetnost.

Mladi begunski val je iz Sudana prispel v Etiopijo. A tudi etiopska vlada je postavila brezpogojno zahtevo: takoj zapustiti Etiopijo.

Kam torej? Morje otrok se je napotilo proti puščavi na severu Kenije. Dolg in mučen pohod je vodil navidezni vojskovodja: duhovnik Benjamin Madol. Pohod se ni nikoli končal. Raztrgani in lačni otroci so ob robovih cest umirali v desetinah, zapuščeni od tovarišev, ki so hiteli naprej … Preživeli so prispeli do obrežja reke. Etiopska reka Baro je zaradi dežja močno narasla. Reke razen plavanja ni bilo mogoče prečkati, sledila jim je vojaška hunta in streljala nanje.

Oče Benjamin se je vrgel v vrtinčaste valove in preplaval do sosednjega obrežja, sledili so mu večji in pogumnejši otroci. Manjši so obotavljivo tekali po obrežju, a druge poti ni bilo. Na stotine otrok je svoj grob našlo v vrtinčastih valovih Bara. Premraženi in izmučeni preživeli so pot nadaljevali skozi blatna polja, bili so sredi deževne dobe. Na poti smrti so se hranili z listjem dreves in travo.

Prispeli so v puščavo na severu Kenije: vročina, žeja, izčrpanost … vsak dan je pot nadaljevalo manj otrok. Mali Dinka deček, Malit in dolgin Nuer, Tut-Bak, sta bila ostanka tega ogromnega proloma.

V turkanski vasi

»Malit, prišla sva! Tam daleč vidim vas plemena Turkana … še malo in bova rešena.« Tut-Bak opogumlja malega Malita. Pomaga mu vstati in skupaj se privlečeta do posušenega kanjona sezonskega hudournika. Da bi se povzpela iz njega, nimata več moči in onemoglo ležeta na zemljo.

Na dnu hudournika nekaj koz obira redke bilke posušene trave, ki jih pazijo turkanski otroci. Nekdo izmed teh opazi dva onemogla tovariša, kako v razcapanih oblačilih ležita na tleh. Približa se jima in jih radovedno opazuje, dokler se Malit ne zbudi ob pogledu na tega turkanskega fanta prestrašeno odskoči. Tut-Bak skuša tovariša pomiriti in govoriti s Turkanom, a ne pozna jezika. Z gibi in gestami mu dopove, da sta sestradana.

Medtem sta se približala še dva turkanska dečka in ju z gestami povabila, naj jim sledita. A Malit se zaradi onemoglosti ni mogel premakniti. Končno se je pobral, poskušal narediti korak, a je z vso težo ponovno padel na tla. Le s Tut-Bakovo podporo se je vlekel dalje.